Neverjetno! Požrešni polž je pospravil ORJAŠKI GOBI in začel rasti, dokler ni bil višji od Zukove hiše. Takrat mu je v želodcu spet zakrulilo. Opazil je zelene drevesne krošnje na obzorju in se odplazil navzdol po ulici, da si privošči zeleno sladico.

Ogenj Maks je strašno žalosten saj se je skregal s svojim zmajem. Leni zmaj namreč cel dan bulji v igre na ekranu in noče odpreti nobene knjige, zato se spreminja v neumno kosmato kepo. Ostriže ga lahko le domišljija in mu podari čisto prava ognjena krila.

Nore zgodbe iz živalskega sveta v obliki opravljivega časopisa − stripovskimi ilustracijami, udarnimi naslovi in podnaslovi. Živalim se tako dogaja kriminal, priča so gospodarskim pogajanjem, ljubezenskim tračem in kulinaričnim doživetjem.

Če glava srbi in ti v trebuhu sumljivo renči, te v lekarni čaka HUDA TABLETKA. Pozdravi čisto vse, le proti črnim pikam nima moči. Prastara čarovnija in super kemija na gradu Prepih že iščeta rešitev. Manjka le še junaški  Črni Vili in zmaga bo popolna.

Jaka je zagledal velik in čuden stroj, podoben omari, s številnimi žicami, trobljami in ogromno budilko. »Tole je edini in fantastični HRUPOŽER,« je ponosno povedal Zuk. »To noč sem sladko sanjal in glasno smrčal, zato je poln zelo prijazne elektrike.«

Na kmetiji so živeli trije traktorji. Svoje delo so nadvse radi opravljali, pa čeprav so ves dan težko delali od ranega jutra do poznega večera. Njihovo življenje bi bilo popolno, če jim ga ne bi grenila klepetava koza kika.

Prihaja SUPERPARADIŽNIK iz avtomata. A pozor, ta nedolžni paradajz se lahko ob ugrizu vampirja spremeni v požrešnega krvosesa. Vampirski paradižniki imajo najraje debele šekaste krave, če pa jih zmanjka, si v nevarnosti tudi ti.

Od vseh zombijev je zombi potrošnik najhujši, saj ne polni trebuha, ampak srce. V njem se sproži prastari virus, ki izrine ven srečo, zrastejo mu velike roke, da lažje grabi na kup kramo, izbuljene oči pa iščejo novo šaro. Večno je lačen in nesrečen.

Ko so spile čaj, so tri muhe so poletele do bližnje kmetije na zajtrk. Rade so imele vsakršno hrano, toda najraje so imele drekce vseh vrst. Tudi tokrat si je vsaka izbrala svojega. Plavooka mačjega, Zelenooka kozjega in Rjavooka kravjega.

Nekoč davno, najverjetneje nekje v Indiji, sta bili na prostranem šahovskem polju,
ki mu je vladal veliki šah, ustanovljeni dve kraljestvi. Kraljestvo belega kralja, ki je vladalo na severu. In kraljestvo črnega kralja, ki je vladalo na jugu.

»Pa če ti pravim, da je želodec poln,« je vztrajal jezik. »Res me ne zanima,« je rekla prevzetna roka in s svojimi umazanimi prsti segla še po zadnjem kosu pice. Želodec je medtem neutrudno mlel in se raztegoval.

Kdor bere Živalske novice, je za kosmate vice. Kdor visoko poje, tega se daleč sliši! Kdor dobro rije, tega nikoli ne zvije.
Ta knjiga pove več o pravem svetu kot še tako resne knjige za otroke in odrasle. Vsekakor je  pravi leksikon modrosti.

»Račke lahko spustite v hišo. Toda najprej se prepričajte, ali so res one. »Kako?« je zanimalo otroke. »Vsaka mora najprej stopiti k oknu, da jo lahko vidite. Šele nato ji lahko odprete vrata,« jim je zabičala mama raca. Potem je odšla v trgovino.

Nekega dne je lovec presenetil volka, ki je dremal pod košatim hrastom. Zvezal ga je in odpeljal v živalski vrt. Toda volk se je trdno odločil, da bo iz živalskega vrta pobegnil. Krogle so kot pobesnele švigale mimo njegovih ušes . A mu je bilo vseeno.

Človeška koža je dobila luske, nohti so zrasli v kremplje in zobje so se podaljšali v prave čekane. Iz grla je bruhal neznosen ogenj, glas je postal kričeč in piskajoč. Ker je vsakdo v zrcalu najprej uzrl samega sebe kot zmaja, je tudi vse druge videl kot zmaje.

»Zdaj so na vrsti še jesenske, zimske in pomladne počitnice. Pa krompirjeve, čokoladne in strašne počitnice.Tam zunaj je toliko počitnic, da nam jih nikoli ne bo zmanjkalo. Samo poiskati jih je treba,« se je zasmejal Peter Nos.

»Vooooolk!« je zakričala na ves kljun. A bilo je prepozno. Volk je z eno šapo hitro zgrabil zajca, z drugo pa račko Bino. »Moja večerja,« je iztisnil skozi zobe. Zajec, ki ga je zdaj smeh povsem minil, se je tresel od strahu.

Čarovnica Vilma je prav posebno zmešana coprnica. Navadne stvari se pri njej vedno zakomplicirajo, zamotane pa se rešijo na prav domiselne in zabavne načine. Seveda so zabavni večinoma le za Vilmo.

Jure je ugotovil, da so si sneženi možje v njihovi ulici podobni kot jajce jajcu, zato je sklenil, da bo sam napravil drugačnega.   »Ta snežak je pa res nekaj posebnega,« so menili vsi, ki so ga prišli pogledat.

»Ni varno, da se sama potikaš naokrog,« ji je rekla lisica. »Prav imaš,« se je strinjala račka, potem pa hitro dodala: »če boš pazila name, medtem ko se bom kopala v ribniku, te povabim domov na račje kosilo.«

Tekel je in tekel. Kakor hitro so ga nesle noge. Potem pa … »Pufff! Pufff!« se je zaslišalo, ko se je spotaknil in z brčicami podrsal po tleh. »Auuuu!« je zastokal, ko je zadel ob nekaj trdega. Segel je k oviri, ki se je tako nepričakovano znašla pred njim.

Njihovo zmerjanje in prerekanje sredi noči je nenadoma preraslo v brezglavo vpitje in tekanje sem ter tja. »Volk! Volk! Vooooolk!« so kričale vsepovprek. »Beeeežiiiiimo! Bežiiiiimo!«

»Zima bo prišla s prvim snegom.«
»Kdaj pa bo prišel prvi sneg?« so vprašali Petra Nosa.
»Takrat, ko bo prišla starka Zima,«
se je gromko zasmejal Peter Nos.

Ko so Peter Nos in prijatelji odigrali že sedmo tekmo na računalniku, jim je mama rekla: »Pojdite raje igrat nogomet ven!« »Zakaj pa?« je vprašal Peter.»Zato, ker je narava najboljša športna učiteljica,« je rekla mama.

»Enega prav takega imam, kot si ti!« je rekel Peter Nos. »Na, poglej, če ne verjameš!« Strah se je zagledal v ogledalu. Tako se je ustrašil, da so mu skoraj zobje ven padli.

Tisti, ki so hoteli osvojiti ta planet, so komaj preživeli. Nihče pa ne ve, da se morajo zahvaliti samo eni majhni deklici, da na ta planet še ni stopila nobena vesoljska noga.

Greva, ljuba moja! Niti hudobni zmaji, niti bruhajoči vulkani naju ne bodo ustavili.
Bojte se, nesnaga, občutili boste bridkost mojega meča in ostrino mojih zob!"

Trma je zelo nalezljiva in nevarna bolezen. Še posebej takrat, kadar te okuži kakšen osel. Pa čeprav je ta osel čisto navadna plišasta igrača.

Milo Strašilo je bil iz zelo stare družine Strašil, ki so že tisoč let veljala za najboljša strašila na svetu. Znala so strašiti in strašilati vse in vsakogar v deželi.

Ta Kuža je bil gospodič pes iz visoke družbe. Kot se zanj spodobi, je nosil lepo kodrasto dlako in zlato ovratnico. Tudi dišal je kot pravi pes iz visoke družbe.

Žvek, žvak, čvek, čvak! Potem pa pljuc v smeti, in to je vse. Ta čigumi, ki so ga klicali Žvečko, pa ni želel, da bi se njegovo življenje tako na hitro končalo.

»Ni morski pes, muha je!« je rekel Nik. Res, v juho je padla muha! Pa ni bila morska pasja muha, bila je čisto navadna hišna muha, ki je slabo plavala.

»Kaj bi pa danes jedli? Slona, kačo, kuščarja? Pečenega polža? Danes bi se prilegla riba?« Palčki so vzeli vsak svojo ribiško palico in odšli lovit ribe za kosilo.

ČE TE TAKŠNA BIBA PRIME,
KAR ZGODI SE SILNO RADO,
BRALA TI BO SMEŠNE RIME
IN ŽGEČKALA TE POD BRADO.