Ribo na glavo pa spat
Avtor: Primož Suhodolčan
Lovili so, lovili, lovili, lovili, lovili, lovili, lovili in ... ulovili. Suhi palček je ulovil čisto majčkeno, drobno ribo. Čisto majčkeno mičkeno miceno. Tako je bila suha in majhna, da še ribi ni bila več podobna. Videti je bila kot posušena šivanka. »Zame bo dovolj. Uj, kako se bom najedel! Jej malo, jej suho, hihihi,« se je veselil Suhi. Debeli palček je ulovil veliko ribo. Bila je res gromozanska in strašno debela. Tako je bila debela, da sploh ni mogla več plavati, ampak se je samo še plazila po vodi. »Ta bo ravno prava zame, to bo mastna požrtija, hohoho,« se je Debeli božal po trebuhu. Kratki palček pa je ulovil ... kratko ribo? Ne, ne, ulovil je ladjo. Saj ladja ni čisto prava riba, ampak ker je bil kratke pameti, ni prav vedel, kaj je ladja in kaj je riba.Vsak svoj ulov so odnesli domov in ga spekli. Po vsej hiši je dišala večerja. Polni pričakovanja in strašno lačni so posedli za mizo. Suhi palček je v enem grižljaju pojedel drobceno ribico. Samo en ham in že je ni bilo več. Debeli palček je pohrustal debelo ribo s kostmi, s kožo in z repom. Griz, mljac, gromf in riba je izginila. Kratki pa je šel v delavnico po kladivo, žago in klešče. Potem si je okoli vratu privezal prtiček in zagrizel v pečeno ladjo kot v svežo žemljo. Grizel je in mlel, rezal in žagal, pilil in brusil. Celo uro je trajala ta požrtija, dokler ni zmazal čisto cele ladje. S sidrom si je očistil zobe, nato se je obrisal okoli ust in se do grla sit zavalil na kavč. Tudi Suhi in Debeli sta se mu pridružila in vsi skupaj so zadovoljno pritiskali na daljinca. Že čez nekaj minut pa je v njihovih trebuhih strašno zagrmelo. Začelo jih je strašno zvijati. Grrrrm, hruuuung. Ali so kaj takšnega pojedli? Saj so bile samo ribe in ena ladja! Grooo, blurrrg! So bile ribe stare in gnile? Zastrupljene? Ali ladja ni bila užitna? Fluurrrk! Hitro na stranišče! Najprej je šel na stranišče suhi palček. Romp, splaš, se je zaslišalo, in Suhi je bil že nazaj. »Oh, zdaj je pa že boljše,« je zadovoljno povedal. Potem je šel na stranišče debeli palček. Rrrooomp, grrromp, špljac, in tudi Debeli je opravil svoje. »Uf, to je pa bilo nekaj,« se je pohvalil. Potem je bil na vrsti še Kratki. Usedel se je in zaprl vrata. Prvi dan ga ni bilo ven. Tudi drugi, tretji, četrti, peti in šesti dan se ni prikazal. Šele sedmi dan so se vrata odprla in stranišče je bilo polno …starega železa. »Zdaj pa vem, zakaj me je tako zvijalo,« si je oddahnil. »Ladja je bila stara, pokvarjena in zarjavela.« Od takrat naprej kratki palček večerja samo še sveže in pravkar narejene ladje. Sveža hrana ne napenja in je tudi mnogo bolj zdrava. Zdaj pa lahko noč pa enega palčka na pomoč. Pokrij se, zavij se in zaspi.
