Peter Nos in vesele počitnice
Avtor: Primož Suhodolčan
POČITNIC NI NIKOLI KONEC
Vse se enkrat konča, samo počitnic ni nikoli konec. »To so bile pa res prave počitnice!« so bili vsi veseli.
»Kaj pa zdaj, ko jih je zmanjkalo?« je vprašal Gašper.
»Nič hudega, saj nas čaka še veliko drugih,« jim je rekel Peter Nos.
»A res?« so se razveselili.
»Seveda! Zdaj so na vrsti še jesenske, zimske in pomladne počitnice. Pa krompirjeve, čokoladne in strašne počitnice.«
»To je pa kar veliko počitnic,« je rekla Urška.
»Počitnic ni nikoli premalo,« je rekel Peter Nos. »Hej, saj nam vsak dan pošljejo nove!«
»To je pa lepo,« so bili zadovoljni.
»To je najlepše! Tam zunaj je toliko počitnic, da nam jih nikoli ne bo zmanjkalo. Samo poiskati jih je treba,« se je zasmejal Peter Nos in se skupaj s prijatelji podal novim počitnicam naproti.
TELEFONSKA VEČERJA
Peter Nos je vsem predlagal, da bi nov dan preživeli na čisto pravem travniku. Njegovi prijatelji pa so imeli veliko vprašanj.
»A je na tem travniku kakšen računalnik?« je vprašal Marko.
»Jaz bi pa rada vedela, če se tam lahko najde kakšen tuš ali ogledalo,« je zanimalo Marjetko.
Toni je dolgo premišljeval in končno vprašal: »Ali je na travniku mogoče tudi kakšen hladilnik?«
»To pa ne,« mu je odgovoril Peter Nos. »Vendar če si lačen, je na travniku najbolj pomemben telefon!«
»Telefon?!« so se vsi začudili.
»A ga bomo pojedli?« se je že ustrašil Toni.
»Ne, seveda ne, težko bi ga prežvečili in prebavili,«
se je zasmejal Peter Nos. »S telefonom bomo poklicali picerijo, da nam pripeljejo nekaj dobrega točno tja pod veliki hrast.«
»Če je pa tako, potem lahko takoj odidemo na ta tvoj travnik,« so navdušeno vzkliknili, posedli v mehko travo in z velikim veseljem počakali na telefonsko večerjo.
GOZDNI DINOZAVRI
Peter Nos je prijatelje povabil v novo dogodivščino: »Pojdimo v gozd! Tam še nikoli nismo bili!«
Prav vsi so bili navdušeni. Takšnega povabila pa še ne! Ko so pritekli na rob gozda, se je Urška ustavila in tiho rekla: »Peter, mene je pa malo strah!«
»Strah vendar ne živi v tem gozdu,« je rekel Peter Nos.
»Kje pa potem živi?« je vprašala Urška.
»Tega ne vem, ampak tukaj ga že dolgo ni več,« jo je potolažil Peter Nos. »Strah je pobegnil iz gozda, ker ga je bilo preveč strah dinozavrov!«
»Dinozavrov?!« so se vsi začudili. »A se hecaš?! Dinozavri so vendar živeli pred davnimi časi. Danes pa jih ni nikjer več!«
»Mogoče pa so! Kaj če so zdaj že drugačni? Ali imajo velike ostre zobe?« je prestrašeno spraševala Urška.
»Ah, ne,« se je zasmejal Peter Nos. »Dinozavri, ki živijo v tem gozdu, so že zelo stari, močno utrujeni in nimajo več ostrih zob.«
»Ali nas potem ne bodo požrli, če gremo v njihov gozd?«
»Kje pa, ne skrbi, nič se nam ne bo zgodilo,« jo je pomiril Peter Nos. »Tile naši dinozavri so že tako stari, da jim za kosilo teknejo samo še kuhana zelenjava, koruzni kosmiči in topel čaj.«
