Tri muhe in umazan ribnik

Avtor: Mojiceja Podgoršek

        Tri muhe, Plavooka, Zelenooka in Rjavooka, so se že leta in leta vsak dan dobivale ob istem ribniku.             »Ribičev že dolgo ni več tukaj,« je ob jutranjem čaju pripomnila Plavooka. »Seveda. Saj tudi rib ni več,« je dodala Zelenooka.
        »Včeraj so v ribnik spet spuščali odplake,« je rekla Rjavooka.
        »Bojim se, da tudi me, ki smo navajene vsakršne umazanije, ne bomo mogle več piti jutranjega čaja. In imela je prav. Prav tega jutra jih je začelo pošteno zvijati po trebuhih.
        »Najbolje je, da si hitro najdemo kaj za pod zob,« je predlagala Rjavooka. In so poletele do bližnje kmetije. Rade so imele vsakršno hrano, toda najraje so imele drekce vseh vrst. Tudi tokrat si je vsaka izbrala svojega. Plavooka mačjega, Zelenooka kozjega in Rjavooka kravjega.Potem ko so se najedle, so počakale, da so svoje drekce izločile tudi same. A tokrat jim ni šlo zlahka od zadnjic.
       »Moj drekec noče ven,« je potarnala Plavooka, ki se je napenjala na vse pretege.
        »Tudi mene samo zvija,« se ji je pridružila Zelenooka.
        »Slabo mi je,« je vzdihovala Rjavooka, saj tudi njen drekec ni in ni hotel ven. Debelo uro so se napenjale in mučile, potem pa so svoje drekce vendarle spravile na plan.Toda joj, prejoj! Plavooka, ki je po strašnem napenjanju prva prišla k sebi, je glasno zamijavkala.
        »Mjaaaav! Mjaaaav! Mjaaaav!« Zelenooka in Sivooka sta jo debelo pogledali, saj nista mogli verjeti, kar sta slišali. A glej ga zlomka že
v naslednjem trenutku je Zelenooka zameketala in Rjavooka zamukala.
        »Meeee! Meeee! Meeee! Muuuu! Muuuu! Muuuu!« se je slišalo namesto brenčanja.