Ognjena Krila

Avtor: Uroš Hrovat

VROČI PRIJATELJ

      Previdni ljudje pravijo, da se z ognjem ni dobro igrati. Večina ga verjetno sreča le takrat, ko upihne svečke na rojstnodnevni torti. Malo kihneš in že ugasnejo, saj takšni piškavi plamenčki niso kos niti najmanjšemu smrkolinu. Toda ogenj ni od muh, saj je bil že pračloveku nepogrešljiv prijatelj in zaveznik. Brez njega bi naš kosmati prednik težko preživel ledeno dobo, ker bi ga v mrzli votlini hudo zeblo. Z njim je odganjal lačne volkove in tudi pečen mamut  je bil gotovo bolj okusen.
      »Pračlovek je lahko ogenj prižgal s kremenom ali na druge načine,« je glasno prebral Jure in previdno obrnil list v poučni knjigi, ki jo je občudoval že od jutra.Bil je čisto navdušen, zato je menjal barve kot pijan kameleon. Podoben je radovedni žabi s pisanim šopom las na glavi, kar pa na gradu Prepih ni nič posebnega. Tu stanujeta tudi beli Strah in Coprnik Cene, ki sta ravnokar brskala in tolkla po čudnem stroju. Strah je čisto pravi strah in rad pomaga Cenetu, ki je čisto pravi čarovnik. Toda namesto čaranja ves čas raje nekaj sestavlja, saj ga je družinske tradicije malo sram. Uroki se mu zdijo primerni le za neumne lenuhe, ki se jim ne da napeti možgančkov. Jure je skakal okoli dveh mojstrov, ki sta zganjal velik hrup, in jima hotel na vse pretege pokazati ilustracijo v knjigi.
      Takrat je Cene napel ušesa, saj se je skozi ropot prebil zvok starega zvonca: »Le počasi Jure, saj ne gori! Pozneje bova pogledala, zdaj pa pojdi odpret našemu gostu.«
      Jure je prikimal, skočil v dvigalo in pohitel do velikih okovanih vrat, ki zapirajo grad. Ko jih je odpahnil, je zagledal najpogumnejšo deklico v malem mestu.
      »Živjo, Jure,« je pozdravila Ema, »nekaj zelo zanimivega sem vam prinesla na ogled!«
      »Živijo, Ema! Odlično, tudi jaz komaj čakam, da ti nekaj pokažem,« je hitel Jure in že pritiskal gumb v dvigalu, da se čimprej vrne nazaj h knjigi. Škripaje sta se odpeljala do najvišjih soban v Cenetovem stolpu. Ema je veselo pozdravila oba pridna mojstra, Jure pa je takoj začel razlagati pomen pisane ilustracije.
      »Poglejte, takole je pračlovek znal prižgati ogenj. Kako preprosto!« Začel je brskati po kupih šare in kmalu našel nekaj lesenega.
      »Deska in paličica. Tule navrtam majhno luknjo, dam paličico noter in nato malo vrtim.« Zagreto se je lotil dela in paličico vrtel med dlanema. Grdo je zasmrdelo in se kmalu tudi pokadilo. Seveda ne iz lesa, ampak Juretu iz ušes, saj mu je postalo strašno vroče. Trudil se je dobre četrt ure, a mu ni uspelo napraviti ognja, ampak le celo družino žuljev. Stokajoč si je odšel hladit dlani v hladilnik, toda v njem je zagledal nekaj, kar mu je v trenutku povrnilo dobro voljo in utrnilo svežo idejo.
      »Ha ha! Zdaj vam bom pokazal nekaj, kar sem videl v super risanki.« Iz kozarca je potegnil velik rdeč feferon, ga zbasal v usta in začel žvečiti. Kmalu se je njegov obraz spremenil v trpečo grimaso, po čelu pa so mu spolzele velike kaplje potu. Ko je končno pogoltnil pekočo kepo, je ves skremžen in brez besed pokazal na neprižgano svečo ter začel odpirati usta kot zaspana žaba.
      »Jure, zakaj zehaš? Ali boš zadremal ali pa bi nam rad kaj povedal?« se je začudil Strah.
      »Blje nje pece … ah, nja, oh!« je jure žalostno sopihal. Zdrvel je do korita in s široko odprtimi usti legel vanj kot dojenček v zibko. Do konca je odprl pipo in z velikimi požirki goltal hladno vodo, dokler ga niso potegnili stran, da se ne bi utopil. Stokajoč je obležal na hladnem tlaku in nejeverno odkimaval s kuštravo glavo.
      »Ne razumem! Zajec v risanki je pojedel pekoč feferon in nato bruhal ogenj kot pravi zmaj.«
Prijatelji so se glasno krohotali, ker tako bujne domišljije že dolgo niso videli. Emi se je revček malo zasmilil, zato je brž segla v žep.
      »Zagotovo boš navdušen Jure. Moj očka zbira stare znamke, ker pa zelo slabo vidi, uporablja tole lupo  za povečavo.« Visoko je dvignila zanimiv nenavaden predmet.
      »Oho, takšne velike lupe imajo detektivi v risankah,« je bil Jure takoj na nogah in dobre volje.
      »Čisto prav imaš. Ker pa bi danes strašno rad naredil ogenj, ti bom nekaj pokazala,« se je zasmejala Ema. Z lupo je previdno ujela sončni žarek, ki je padel skozi okno in ga usmerila na časopis. Mala bela pikica na papirju je hitro počrnela, iz nje se je začelo kaditi in kmalu je zagorela z živim rumenim plamenčkom. Vsi so ji navdušeno zaploskali, saj je bil trik z lupo zares zelo učinkovit.
      »Tole pa je veliko lažje kakor v moji knjigi. Morda pa je tudi kosmati pračlovek imel kakšno pralupo,« je kimal Jure.
      »He he, ne bi rekel. Vem pa za neko drugo prastaro zgodbo,« ga je popravil Cene.
      »Ko sem bil majhen, mi je prastric Bonifacij vsak večer povedal pravljico za lahko noč.« Ko so slišali ime Bonifacij, so skoraj zaploskali z ušesi in pozorno prisluhnili, saj so vedeli, da bo gotovo zanimivo.

      »Nekoč zelo davno, ko je bil človek še zelo kosmat in ga zato ni prehudo zeblo, so v teh krajih živeli pravi zmaji.To niso bili neumni desetmetrski dinozavri, ampak pametni polkuščarji na dveh nogah. Dlak sploh niso potrebovali, saj je bil vsak zmaj gospodar svojega notranjega ognja, ki ga je grel v dušo in telo. Ljudje so jim to zavidali in si strašansko želeli takšnega vročega prijatelja, a zmaji ognja niso hoteli zamenjati za nič na svetu. Seveda se je našel pogumen in zvit junak, ki se je spoprijateljil z enim od malo manj brihtnih zmajev. Ta zmaj je bil strašno lene sorte, zato je pustil zvitežu, da namesto njega obira pračešnje ali nekaj podobnega. Medtem ko je lenuh v prijetni senci drevesa sladko zaspal, je njegov radovedni ogenj skočil na plano pogledat, kako je zunaj. Človek ga je zgrabil in odnesel domov, ubogi okradeni zmaj pa se je zbudil ves drgetajoč od mraza.
Premražen se je vrnil k svojim rojakom, ki so ga prijazno ogrevali s svojimi plameni, a včasih je bil zmaj seveda sam. Takrat mu tudi najbolj vroč termofor ni pomagal. Kmalu so mu od repa do nosa zrasle dolge dlake. Kadar so ga prijatelji skušali ogreti, je ves kožuh zagorel in strašansko smrdel, zato se je revež odločil, da bo raje ostal kar kosmat. Hah, verjetno se vam že dozdeva, kakšno ime se je prijelo zmaja! Tako je, Kosmati! Zmaji so si zapomnili, kakšni so ljudje, in jim odtlej niso več zaupali. Z zmajsko močjo in čarovnijo so izginili iz te dežele in prestavili svoje mesto v sosednjo dimenzijo, a do njega pustili nekaj skritih prehodov.«
      »Kaj je to sosednja dimenzija? A je to kaj pri sosedu?« se je Jure začudeno praskal po glavi.
      »Kjer stojiš ti, je lahko sto zmajev, pa vendar jih ne vidiš, ne slišiš in tudi oni tebe ne. Če jih želiš srečati, potrebuješ prehod do njih. Takšna vrata pa nimajo navadne kljuke, ampak so popolnoma nevidna ali pa odlično skrita.«
      »Saj imamo kipe zmajev na Zmajskem mostu,« se je spomnila Ema. »Ali je to morda povezano s tvojo zanimivo zgodbo?«
      »Prav mogoče, da res. Nekaj sem se spomnil!« je Cene tlesknil s prsti. Skočil je na lestev in začel brskati po prašnih policah. Kmalu je našel manjšo oguljeno knjižico, iz katere je takoj pobegnilo nekaj moljev.

ZMAJSKI MOST

      »He he. Tole je turistični vodič po lepotah Malega mesta, natisnjen že pred debelim stoletjem,« se je veselil Cene.
      »Približno takrat so zgradili naš preslavni most,« se je spomnila Ema in z zanimanjem zrla v starinsko knjižico.
      »Poglej, no, na mostu so trije navadni in en kosmati zmaj. Tule je fotografija svečane otvoritve mostu.«
Na sliki je bila gruča ljudi v smešnih oblekah, ki so pozirali pred kosmato figuro. Cene je napenjal oči, nato pa vzel Emino lupo in se osredotočil na eno osrednjih oseb. 
      »Sem si kar mislil. Predstavljam vam dragega prastrica Bonifacija!« se je ponosno zasmejal.
      »Zelo ti je podoben. Kaj pa je počel med temi veljaki?« je vprašal Strah in podal knjižico Emi, ki je takoj opazila droben tekst pod sliko. Zaradi prahu je najprej kihnila, nato pa vzela lupo in začela brati.
      »Meščani izražajo večno hvaležnost umetniku Bonifaciju za izdelavo in velikodušen dar umetelnih skulptur, ki bodo gotovo postale in ostale večen ponos Malega mesta.«
      »Zdaj pa vemo, zakaj je en zmaj drugačen. Sam genialni prastric Bonifacij ga je izdelal. « je Cene ponosno pohvalil svojega prednika.
      »Ali je možno, da je tvoja pravljica resnična?« je Jure nejeverno obračal knjižico, kot da bi iz nje hotel stresti zmaja.
      »Čisto mogoče. Bonifacij mi je pripovedoval, da je en vhod v zmajski svet prav blizu, če le prepoznaš prave znake. Zunaj se že večeri in kmalu bo temna noč, da Jure in Strah ne bosta vsem na očeh. Predlagam, da gremo pogledat bronastega kosmatina na mostu.«
Cene sploh še ni končal stavka, ko so mu prijatelji že navdušeno prikimavali, zato je vžgal svojega ropotajočega oldtajmerja in zdrveli so iz gradu na prašno cesto. Po desetih ovinkih so pripeljali v mesto pod gradom in skoraj padli v reko. Na njej je zavit v meglice sameval Zmajski most.
»Oho! Tole je pa videti prav HUDO!« Jure je občudoval kipe in okraske, skakal naokrog ter seveda takoj našel kosmatega zmaja.
      »Tule je, tule je! Kaj pa sedaj? Ali ga ostrižemo?«
      »Bronastih dlak ne ostrižejo nobene škarje,« je Cene umiril Jureta in iz žepa potegnil porumenel papir.
      »Tale urok sem našel v starem vodiču. Mogoče se bo kaj zgodilo, če ga glasno preberem.«
Znanost in tehnika jim nista mogli pomagati, zato si je na glavo nataknil kapo za čaranje, vdihnil in začel coprati.
      »Strupen makaron in škarjice zlate, ki strižejo z ognjem smrdljive podplate!« Cene je trikrat zaploskal in pljunil.
      »En kokodak in kikiriki, trije lenuhi in bronasta kri!« Po zraku je s prstom naredil nekaj nevidnih znamenj.
      »Zmajev rep, kača, hudičeva kost, pokaži prehod čez Zmajski se most.«
Prijatelji so molčali in čakali na kak čudež, pa ni bilo prav nobenega. Cene je obračal mali listek in se mrščil.
      »Zdaj je verjetno treba kaj pritisniti ali pa premakniti.« 
Začeli so otipavati hladni kip, pritiskali so malo tu in malo tam, toda ni se zgodilo čisto nič. Radovedni Jure je splezal celo na zmajevo glavo, ga vlekel za ušesa in mu pogumno vtaknil prste v strašni nos. Celo roko je zbasal v zmajeva usta in ga sopihajoč začel vleči za jezik. Takrat pa je v glavi zaškripalo, iz grozečih nosnic so švignili ognjeni žarki, Jure pa je cepnil na rit in prestrašeno kričal.
      »Spekel me je! Bežite, bruhnil bo ogenj!«
Brez premisleka so stekli do prvega vogala, se poskrili in  oprezali iz varnega zavetja. Kosmatemu zmaju je svetloba prilezla v usta in se ustavila med zobmi. Za bronastimi čekani je ždel čisto majhen, nedolžen ogenjček, velik kakor dlan in kot plašen vrabec opazoval neznani svet.
      »A tegale malčka ste se ustrašili?« Jure si je pogladil bolečo zadnjico in se z rokami ob pasu, kakor največji silak, razkoračil pred kosmatim zmajem.
      »Pozdravljen, jaz sem Jure! Pridi dol, da se spoznava, saj ti bo tamle kmalu postalo dolgčas.«
Ogenjček je malo okleval, nato pa skočil pred Jureta in iztegnil plamenasto ročico: »Dober večer, ime mi je Maks!«
      »Žal se s teboj ne morem rokovati, ker imaš prevroče dlani,« se je opravičil Jure in pomahal prijateljem, naj pridejo bliže. Prijazno so se predstavili malemu Maksu, ki se je razgledoval naokoli kot radoveden turist...