Super Polž

Avtor: Uroš Hrovat

      ... Popoldne je Jaka potrkal na Zukovo okno in radovedno vprašal: »Ali imaš na vrtu dva nova sončnika?«
      Zuk je pogledal ven in se začudil.
      »Ohoho! Glej no glej, tole pa sta zares veliki mareli. Tudi trava je zelo zrasla! Grol, ali ti morda veš kaj o tem?«
      Grol je z zanimanjem občudoval metulje in se pretvarjal, da zelo slabo sliši.
      »V tej pripeki nam bosta sončnika prišla prav. Grol, prosim, prinesi nam limonado, da se bomo osvežili v senci.« Zuk je napel lica in glasno zažvižgal.
      »Šraufek, trava! Hitro na delo!«
      Šraufek se je pripodil izza vogala, spustil čeljust do tal in bliskovito začel obdelovati trato. Švigal je sem in tja med glasnim šklopotanjem kovinskih zob.
      Jaka je bil strašno navdušen: »Šraufek zna kositi travo! Fantastično!«
      »Seveda zna. Nisem mu naredil takšnih zob, da bi poštarjem trgal hlače,« se je pohvalil Zuk in potrepljal kužka. Sedla sta v senco in nazdravila z limonado.
      »Poletje je super, toda sonce letos močno pretirava,« je ugotovil Zuk.
      »Če bi lahko s pritiskom gumba poklicala dež, bi gotovo ohladila naše mesto,« je pokimal Jaka.
      »Odlična ideja,« je zaploskal Zuk. Takoj sta stekla v klet, kjer je skrita njegova delavnica. Iz kupov starih naprav je Zuk hitro nabral sestavne dele za nov izum, Jaka pa je z njih obrisal prah. Prijatelja sta kovinske škatle, žice in cevi sestavila v zapleteno umetnino, polno ročic in števcev. Ropotala sta tako glasno, da je hrup v delavnico privabil radovednega pomočnika.
      »Grol, dobro moraš očistiti dimnik,« je velel Zuk in mu v roke stisnil krtačo.
      Grol se je zagreto zbasal v sajasto luknjo in zlezel navzgor po dimniku.
      BRUMF! KRAKA! KRUMF!
      Glasno je škrebljalo in se nato strašno zakadilo. Grol je prilezel ven umazan kot dimnikar, zato ga je Zuk takoj poslal v kopalnico, da se umije.

      ORJAŠKI GOBI

      Iz dimnika je pogledala čudna antena in začela oddajati prav posebno vabilo.
      »BIP! BIRIBIP! BIP!« je vztrajno piskala.
      »Na obisk prihajajo debeli deževni oblaki,« se je veselil Jaka in jih štel. Oblaki so se zbrali, zakrili sonce, a niso izpustili niti ene dežne kaplje.
      »Nekaj ni prav, saj je stroj opravil le polovico dela,« je godrnjal Zuk. Razočarana prijatelja sta si zaželela lahko noč in pozabila na Grola, ki je buljil v nebo in vneto premišljeval.
      »Ni dežja brez dežnika,« se je domislil Grol in se povzpel na streho. Odprl je veliko marelo in začel z njo mahati velikim oblakom: »Juhu, oblakci, tukaj sem!«
      KAZAAAM!!! KABOOOM!!!
      Strašno se je zabliskalo in žareča strela je treščila naravnost v dežnik. Grola je streslo milijon voltov, da je utripal kot lučke na božičnem drevescu. Zvrnil se je v dimnik, se skotalil v klet in z osmojeno ritjo pobegnil v posteljo. Nebo se je odprlo in na vroče, žejno mesto se je ulilo kot iz škafa.
      Ko se je Jaka prebudil, je ura kazala poldne, toda zunaj je bilo še vedno zelo mračno. Na hišo sta metali senco velikanski gobi, mnogo višji, kot sta bili dan poprej, saj ju je vso noč zalival osvežujoč dež.
      »Dobro jutro,« je Jaka voščil Zuku.
      Zuk je zaskrbljeno pokazal na velikanski mareli: »Če gobi velikanki opazijo sosedi, se bom moral spet preseliti,« je zavzdihnil izumitelj.
      »Vuf,« je izjavil Šraufek, dvignil nogo in se polulal na steblo manjše marele. Zacvrčalo je in grdo zasmrdelo.
      ŽBRAAAMM!!!
      Goba se je s truščem zrušila na streho nedolžnega avtomobila.
      »Le kako bomo počistili tale nered?« je zaskrbelo Jaka.
      Zuk je v travi pobral majhnega polžka in se počohal po brkih: »Polži imajo slastne gobe strašno radi. A četudi bi tale malček povabil na kosilo vse sorodnike, bi gobo žvečili še njegovi prapravnuki.«

POŽREŠNI POLŽ

      Zuk je nenadoma tlesknil s prsti in stekel v hišo. Glasno je zaropotalo, skozi okno pa se je smrdljivo pokadilo.
      »Uh, kako je težak!« je godrnjal Zuk in porinil čez prag ogromnega polža.
      »Kaj pa si mu storil?« je vprašal Jaka.
      »Nanj sem kapnil tri roza kapljice. Toda polž je trmast kakor osel in strašno počasen!« je sopihal Zuk.
      »Počakaj! Zadišati mu mora slastno kosilo,« je vzkliknil Jaka in urno skočil odrezat vabo.
      Jaka je s kosom gobe prijazno zvabil polža na pojedino. Požeruh je začel pridno žvečiti in bliskovito je pospravil obe mareli. Zaradi obilnega zajtrka pa je začel hitro rasti, dokler ni bil višji od Zukove hiše. V želodcu mu je spet zakrulilo. Opazil je zelene drevesne krošnje na obzorju in se odplazil po ulici, da si privošči sladico. Iz ust mu je v potokih tekla sluzasta slina in umazala vse naokoli.
      »Hitro! Ne sme nama pobegniti.«
      Zuk je zgrabil veliko torbo, splezal Ferdu na hrbet in pomagal gor še fantu. Z ribo, ki je visela z ribiške palice, je pomahal mačku pred smrčkom in Ferdo je stekel, kot da še nikoli ni videl sardine. Po sluzasti cesti so pridrveli do male prodajalne sadja in zelenjave.
      »Potrebujeva eno lepo solato,« je vzkliknil Zuk in upočasnil mačka. Jaka je iztegnil roko in zgrabil veliko zeleno glavo iz rok prestrašenega prodajalca.
      »Polž gre proti parku. Dišijo mu velika lepa drevesa, ki rastejo tam,« je preblisnilo Jaka.
      »Zavohati mora solato. Primi za volan, da prehitimo polža!« Zuk je Jaki predal palico s sardino in vneto brskal po torbi.
      »Kaj pa iščeš?« je zanimalo Jaka.
      »Super pralne kroglice, ki jim ni para na planetu Zemlja,« je odvrnil Zuk in eno urno vtaknil v solato.

      LETEČI SLINAR

      Junaki so prehiteli polža, preskočili grede s tulipani in se znašli v parku.
      »Poglej, tamle stoji stari bronasti general!« je Zuk pokazal velik spomenik sredi parka. Prijezdila sta do velikega kipa, Zuk pa je mojstrsko napičil solato natančno na vrh generalove sablje.
      »Hitro, bežimo! Polž jo je že zavohal!« je velel Zuk, saj je na hrbtu začutil slinaste kaplje. Polž je požrešno šavsnil po kipu. V enem grižljaju je pogoltnil solato in generala, nato pa strašno glasno rignil.
      RIIIIGGGGGGG! BUUURP!
      »Za nami gre! Hitreje!« Jaka je začel spodbujati mačka, ki je sopihal kot stara lokomotiva.
Polž je rignil kot prehlajen pralni stroj in izpustil velikanski milni mehurček. Iz ust se mu je začela peniti mavrična slina ....

KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI.