Vitez brez krave

Avtor: Primož Suhodolčan

Komaj pa je danes zvečer spet odprla knjigo, je nekaj zaropotalo in zašklopotalo. Zabliskalo se je, potem je še počilo in se pokadilo.»Joj, kako sem se ustrašila,« je kriknila Maja, ko se je sredi sobe pojavila
nenavadna podoba. »Kdo pa si ti?«
»Ne strahuj, draga princesa, to sem jaz! Jaz, Plemeniti Vitez brez Krave!« »Vitez brez krave?!« »Hm, no, ja,« se je odkašljal vitez, »moje celo ime je sicer Plemeniti Vitez brez Krasne Velikosti. Vendar sem malo skrajšal, ker je predolgo. Lahko me kličeš: Vitez brez Krave! Z oklepom, mečem, s ščitom, čelado in z drugo dodatno opremo!« »Jaz sem pa Maja.« »Me veseli, v veliko čast mi je,« se je priklonil vitez. »Pa pustimo predstavljanje! Maja, princeska, prišel sem te rešit! Ho, ho, ho, in to je to!« »Rešit?! Zakaj pa?« »Zato, ker je moja naloga biti rešitelj! Najboljši reševalec! Bojte se, sovragi! Jaz sem Vitez …« »Počasi, počasi, saj vem, kako ti je ime,« ga je ustavila Maja. »A rešit si me prišel? Veš, kaj, prav nič te ne razumem.« »Seveda ne razumeš, zato ker že tako dolgo ždiš v tej pozabljeni grajski ječi. Mrcine pajkovske so te omrežile in črne podgane so ti izpile možgane.«
»Ah, daj no, tu vendar ni nobenih podgan! Poleg tega to ni ječa, to je moja soba.« »Soba?! Ha, vrači in mazači so ti izprali dušo in oči, zato ne vidiš več dobro,« je rekel Vitez. »Kaj pa je soba drugega kot ječa? Štiri debele stene ima in trdno zapahnjena vrata. Takoj zdaj jih bom razsekal!« »Ne, ne, počakaj! Vrata sploh niso zaklenjena,« ga je ustavila Maja, stopila do vrat in jih odprla.
»Da nekdo s tako lahkoto odpre vrata? To je zagotovo čarovnija!« se je čudil Vitez.
»Ni čarovnija in tudi čarovnikov ni,« se je nasmehnila Maja. »Seveda jih ni! Poskrili so se, ker so se me ustrašili!« se je pohvalil Vitez. »Nihče se ni skril, spodaj sta samo mama in očka.« »Očka? Mama? Huda imena za stražarje,« je rekel Vitez. »Podaj mi roko in za mano! Skupaj se bova prebila na prostost!« »Ampak jaz ne bi šla nikamor.« »Zakaj pa ne?« »Nikamor ne morem, dokler ne naredim domače naloge.«
»Pri sedmih lesenih mečih!« je vzkliknil Vitez. »Najprej te imajo zaprto kot hlapčevko, potem pa ti dajejo še domače  naloge! Sirota uboga! Le kdo se lahko spomni kaj tako groznega?«
»Naša učiteljica,« je povedala Maja.
»Učiteljica?! Je to zmajevka?« »Moja učiteljica ni nobena zmajevka!« »Torej je čarovnica?« »Ni zmajevka in ni čarovnica! Uf, če bi te ravnatelj slišal,« je vzdihnila Maja. »Ravnatelj? Torej je on ta glavni?!« je poskočil Vitez. »Veliki čarovniški mojster, pazi se! Tole Majo varujem jaz, Plemeniti Vitez brez Krave! Pojdiva, Maja, čaka naju košček raja! Nikoli več ti ne bo treba delati teh umazanihin ušivih opravil! To ni za takšne princeske, kot si ti!«
»Nehaj že, vse si pomešal, nič od tega ni res!« »A da ni res? Hm, kaj pa tvoja naloga? Kje je?« »Tukaj je, na mizi!« Vitez je pogledal učbenik in zvezke, izvlekel svoj meč in vse skupaj razsekal na drobne koščke.