Avtor: Mojiceja Podgoršek
VOLK SE JE ŽE NEKAJ DNI LAČEN POTIKAL PO GOZDU. NIČESAR NI UJEL ZA POD ZOB, ZATO SE JE MORAL ZADOVOLJITI Z GOZDNIMI JAGODAMI IN GOBAMI. PA ŠE TEH NI NAŠEL VELIKO. V TREBUHU MU JE GLASNO KRULILO IN ZARADI LAKOTE GA JE MUČILA NESPEČNOST. NAMESTO SPANCA SO GA VZTRAJNO OBLETAVALE ČRNE MISLI, KI SE JIH NIKAKOR NI MOGEL ZNEBITI. KAR VZTRAJALE SO TAM IN GA DELALE ŠE BOLJ LAČNEGA, KOT JE BIL V RESNICI. ZARADI NJIH MU JE PEŠAL VID, NOGE PA JE KOMAJ ŠE PREMIKAL. ZATO JE LEGEL POD KOŠATI HRAST, DA BI MALCE ZADREMAL, POTEM PA V MIRU RAZMISLIL, KAJ NAJ STORI.
IN RAVNO KO JE ZAPRL OČI, DA BI LAŽJE PREMIŠLJEVAL, JE MIMO PRIŠEL LOVEC. »POGLEJ, POGLEJ,« SI JE REKEL LOVEC. »VOLK!« VZEL JE VRV, KI JO JE IMEL S SEBOJ IN NESREČNEGA VOLKA TRDNO ZVEZAL ........