Peter Nos in strahotepci

Avtor: Primož Suhodolčan


                  STRAŠNI STRAHOTEPEC

     Strahi so čudni. Pridejo ravno takrat, ko hočeš zaspati. Nekega večera je tudi v Petrovo sobo prišel en tak strah. Skakal je s postelje na mizo, z mize na omaro in z omare spet na posteljo.
     »Kaj hočeš?« ga je vprašal Peter Nos.
     »Groarrr, prišel sem te strašit, groarrr!« je tulil strah.
     »Ne, ti me pa ne moreš strašiti! Jaz že imam svojega straha!« mu je rekel Peter Nos.
     »Kaaaj?« se je začudil strah.
     »Enega prav takega imam, kot si ti!« je rekel Peter Nos in ga potegnil do ogledala. »Na, poglej, če ne verjameš!« Strah se je zagledal v ogledalu. Tako se je ustrašil, da so mu skoraj zobje ven padli.
     »Uf, ti imaš pa res groznega straha v svoji sobi. Oprosti, kolega, takoj bom šel v kakšno drugo hišo strašit,« se je opravičil in izginil. Peter Nos pa je tisto noč strašno dobro spal in se še v sanjah smejal.


                      ČEBULNA SPAKA
               IN KROMPIRSKA POŠAST

     V kleti pri Toniju doma so imeli najbolj sladko marmelado. Tako je bila sladka, da se je Toni skoraj zaljubil vanjo. Klet pri Toniju doma pa je bila velika in temna in v njej so zagotovo živeli hudi strahi. Toni sploh ni upal po stopnicah navzdol.
     »V kleti so same pošasti. Vem, da so tam!« je povedal Petru Nosu.
     »Saj so pošasti, ampak to so same prijazne pošasti!« mu je razložil Peter Nos.
     »A res?!« se je začudil Toni.«Kakšne pa?«
     »V tvoji kleti živi krompirjeva pošast!«
     »Auuuu!«
     »Pa tudi čebulna spaka je tam!«
     »O, neee!«
     »Največji pa je kisla kumarica strah!« je pokazal Peter Nos.
     »Takega straha pa ni!« je rekel Toni.
     »Seveda ga ni,saj tudi drugih ni!« se je zasmejal Peter Nos in pospremil Tonija v klet. Tam sta polizala cel kozarec marmelade. Krompir, čebulo in kisle kumarice pa sta pustila za pošasti spake in strahe.


                         NOČ ČAROVNIC

     Čeprav je bila zunaj temna noč, Peter Nos ni mogel zaspati. Premetaval se je po postelji sem in tja in čakal, da pride spanec. Ker spanca ni bilo, mu je postalo dolgčas. Vstal je in se po prstih odpravil do postelje, kjer sta spala mama in očka.
     »Halo …« je tiho šepnil.
     »Kaj je?« je še z zaprtimi očmi vprašal očka.
     »Danes je noč čarovnic! Ali vaju je kaj strah?«
     »Ah, nooo …« je vzdihnil očka.
     »Saj lahko prideta k meni, če vaju je strah!« je nadaljeval Peter Nos.
     »Neee …«
     »A nočeta?!«
     »Neee …«
     »Prav, če nočeta vidva k meni, bom pa jaz prišel k vama in vaju celo noč stražil!« se je zasmejal Peter in zlezel k njima v posteljo. Čez nekaj trenutkov je na straži sladko zaspal.