Veliki Bum Bum Čigum
Avtor: Primož Suhodolčan
Ko ga je ena lepa deklica tako dolgo žvečila, da je postal popolnoma brez okusa, ga je neusmiljeno izpljunila v koš za smeti. Žvečko je vedel, da od tu pelje pot samo še na smetišče in tam je resnično vsega konec. »V življenju je gotovo še kaj več,« si je rekel. »Mora biti še kaj več! Poiskal si bom novo službo! Zakaj pa ne?! Če mi ne bo uspelo, lahko še vedno končam med gnilo zelenjavo v kakšni zakotni ulici.« Prilepil se je za rob smetnjaka, se potegnil ven in se podal v širni svet. Hej, čakaj, pomisli malo! Kaj pa lahko en prežvečen čigumi sploh počne v današnjem krutem svetu? Uf, ta bo težka! Še posebej zato, ker je bil Žvečko povsem brez prave oblike, barve, vonja in okusa. Na začetku mu res ni šlo najbolje. Najprej se je zaposlil kot šofer, vendar se je že v prvem ovinku zalepil za volan. Ko se je poskušal rešiti, se je zalepil še za trobljo. Potem je ves dan vozil v krogu in trobil, kot bi gorelo. Naslednji dan se je prijavil za delo
v pisarni. Že čez nekaj minut se je tako zalepil za tipkovnico, da so ga komaj postrgali. Ko so ga odpustili in vrgli skozi vrata, je bila miška še vedno prilepljena nanj. Hotel je postati tudi učitelj plavanja, žal pa je kot vsak čigumi znal plavati samo na dnu bazena. Reševalci so ga morali napihniti kot balon, da je lahko
priplaval na površje. Nekaj časa je delal tudi v banki, vendar se je tam denar neusmiljeno lepil nanj. Čeprav v resnici ni hotel ničesar ukrasti, so ga vseeno hoteli poslati v zapor. Nazadnje je bil že na tako slabem glasu, da ga nihče več ni hotel sprejeti v službo. Ko je spraševal okoli, ali še imajo kakšno delo zanj, so mu samo hladno rekli: »Ali ne vidiš, da si res popolnoma neuporaben? V tebi ni ničesar več! Pozabi in končno pojdi tja, kamor že dolgo sodiš! S tabo je konec!« Žvečko je globoko žalosten odšel na rob mesta. Sprijazni se, tako je življenje, si je govoril, potem pa je nenadoma zagledal velik šotor z napisom: VELIKI CIRKUS! »Samo tukaj še vprašam, potem pa se res vržem med smeti!« Ko ga je direktor cirkusa dobro pogledal, ga je kar naravnost vprašal: »Kaj pa znaš?« »Znam kar veliko,« se je poskušal pohvaliti Žvečko. »V našem Velikem Cirkusu je še veliko premalo,« se je nasmehnil direktor. »Ali znaš kaj posebnega?«
