Hrupožer

Avtor: Uroš Hrovat

    »Ali lahko hrupožer snede tudi kakšne drugačne zvoke?« je vprašal Jaka.
    »Primi kitaro in poglejva, če mu bo najina glasba všeč,« se je razveselil Zuk. Zakričal je v trobljo in lučke na stroju so takoj močno zasvetile.
    »Sijajno deluje! Razgrajajva še glasneje!«
    Malo sta se žgečkala in se glasno smejala. Nato sta začela peti in se dreti kot srake. Naredila sta si glasen koncert, da so žarnice čisto ponorele. Ko sta se končno naveličala hrupa, sta si spekla še nekaj palačink za zajtrk.
Hrupožer si je prišel ogledat tudi radovedni maček Ferdo in umetniško zamijavkal v trobljo: »MIJAV, MIJAUUU, MRNJAUUUUU, MIJAUAUAU ...!!!«
    Zabavalo ga je pisano svetlikanje, zato je zganjal hrup toliko časa, dokler ni vse žarelo, stroj pa je bil nabito poln sveže mačje elektrike. Ferdo je široko zazehal, legel ob topli stroj in zadremal.
      Medtem je Šraufek spet postal lačen. Vso noč je divje razgrajal, zato mu nekaj baterij ni potešilo pasje lakote. Elektronski možgani so mu strogo ukazali: »Pojdi, priklopi se, napolni se!«
Pohitel je do Hrupožerja in kovinski rep spretno vstavil v vtičnico. Zapresketalo je in ... ojoj, v nekaj minutah je bil presit mačje elektrike. Takrat se je Ferdo zbudil in začudeno opazoval prijatelja, ki je postal bolj mačji kot prava mačka. Šraufek je zadovoljno zamijavkal in se pretegnil. Odhitel je stražit pred mišjo luknjo, a miške ni dočakal, ker že dolgo ni stanovala tam. Vrtel se je Zuku okoli nog, predel in nastavil tudi trebuh, da bi ga kdo počohal po njem. Šele ko mu je postalo dolgčas, se je odpravil na potep. Za prvim vogalom pa se je zaletel v grozno zverino, malo oguljeno ščene, s srcem divjega volka. Ščene je zavohalo mačjo elektriko in se s piskavim laježem besno zapodilo za Šraufkom. Pregnalo ga je na prvo vejo najbližjega drevesa.
      »KEV KEV KEV!« se je ščene drlo in skakalo okoli drevesa. Sploh ni opazilo velike sence, dokler ga ta ni zbodla s krempljem. En pogled na Ferda in pogum mu je izpuhtel kot kaplja rose na soncu. Kuža se je pognal v beg, a ga je Zuk spretno ujel za rep in odnesel v hišo.
    »Potrebujeva ga za izdelavo protistrupa,« je pojasnil in trdno držal renčečega psa.