Grozna žeja

Avtor: Uroš Hrovat

      »Kukuc! Tule sem, poglej zverina,« jo je Jure poklical. Gobasta palačinka se je zgrbila, dvignila in se obrnila proti njemu. Jure je pokazal v oblaček in se pogladil po mokrem trebuhu. »Slastno, ni je čez svežo deževnico, ker …«
      Stavka ni utegnil končati, saj je pošast planila proti njemu. Jure je spretno je obrnil rolko in se na vso moč zagnal v nasprotno smer. Ni se dosti oziral, saj je za njim cmokalo, kakor da mu sledi lačen tiranozaver brez slinčka. Na srečo ga je pot peljala le navzdol, sicer bi Jure na prvem klancu postal večerja žejne pošasti. »Bliža se kopališču, že vidim umazan bazen,« je naglo pokazala Ema. Tudi Jure ga je že zagledal, ko so se mu premočeni lasje od strahu postavili pokonci. Kopališče je seveda imelo ogrado, ta pa na vhodu široka zaprta vrata.
      »Že letim, že hitim!« je vzkliknil Strah in kot blisk izginil skozi okno. Hitro kot sokol je odletel proti mestu. Priletel je do Jureta, ki je z vso hitrostjo drvel po klancu usodi naproti in ga pocukal za premočene lase.
      »Zagrabi rolko! ZDAJ!« Strah je prijel Jureta in skupaj z oblačkom so poleteli čez ogrado ter na drugi strani trdo pristali. Trikrat so se prekopicnili, nato pa se ustavili na robu bazena. Takrat so se vrata razletela na koščke, skoznje pa se je privalila žejna gmota. Ustavila se je in povohala zrak, saj nekako ni vedela, kam naj se obrne.
      »Oh ne! Ljubi moj dežko, ostani samo še malo!« je Jure zaprosil oblaček, ki se je krčil in postajal prosojen. Jure je začel divje mahati in skakati, da bi ga pošast opazila. Zares se je gobasta gmota napela, nato pa poskočila kot kakšen maček. Poletela je skozi mali oblaček in štrbunknila v bazen. Prav tisti trenutek je oblaček Izpuhtel v nič in izpustil zadnjo kapljico na gladino, ki se je počasi umirjala.