Nore Mišice

Avtor: Uroš Hrovat

      MIKI MIŠICA

      Malo mesto je polno zanimivih ljudi in smešnih posebnežev. Ema seveda pozna tiste največje z Gradu Prepih, a tudi v njeni ulici živi en zelo nenavaden fant. Pravijo mu Miki Mišica. Gotovo si pomislil na atleta mogočne postave. Ravno nasprotno, saj je Miki suh kot zobotrebec. Mišica so k njegovemu imenu dodali norčavi otroci, ki se z njim igrajo skrivalnice. V tej igri je Miki Mišica najboljši, ker se lahko skrije tudi za najtanjše drevesce. Vedno poje vse, kar dobi na krožnik, in še pol hladilnika, kadar mama ne gleda, pa se ga ne prime noben kilogram. Tako je lahek, da ga starši sploh ne spustijo na dvorišče brez polnih žepov kamenja. Kadar zunaj zapiha veter, se namreč strašno bojijo, da bi ga kam odneslo. Teta mu je nekoč na sejmu kupila helijev balon, kar ga je zelo razveselilo. Toda nasmeh je s fantovega obraza izginil takoj, ko ga je balon dvignil s tal in odnesel nad strehe hiš. Če se ne bi zataknil za najvišji tovarniški dimnik, bi za racami odletel v daljno Afriko.
      Zjutraj, ko je sonce že žgečkalo drevesne krošnje, je Ema na koncu ulice zagledala znano postavo.
      »Miki! Počakaj me!« je zaklicala in stekla za mršavim prijateljem. Kljub težkemu nahrbtniku ga je hitro dohitela in se ozrla na torbo, ki jo je na koleščkih vlekel za sabo. 
      »Tole je pa veliko lažje kot nositi vse na ramah,« je pohvalila njegovo prikolico.
      »Torbe niti dvigniti ne morem. Rad bi bil močan kot ti in bi z njo tekel hitro kot veter. Vsakomur bi lahko pobegnil,« je prijazno odgovoril Miki. 
      »Pred kom le pa ti je treba bežati?« se je začudila Ema. Miki je odmahnil z roko in pospešil korak, da ga je Ema stežka dohajala.
      »Pohitiva, zamujava!« je vidno preplašeni Miki skušal kar najhitreje prečkati park pred šolo. Ema se je začudila, saj sta bila mnogo prezgodna. Takrat pa so se iz sence pod drevesi izluščile tri zlovešče postave in jima zaprle pot.
      »Hej, Miki, Miki, le počasi! Ali si morda pozabil na mojo nalogo?« je napihnjeno spregovoril srednji pobalin, znan kot Bine Bumbar. Za njim sta pridno kimali kot omara široki gorili in si na dlakava lica nadeli neumen nasmeh. Ema je pomislila, da sta se oba grdavša verjetno morala briti že v vrtcu.
      »Ja, Bine. Mislim, hm, ne, Bine. Seveda nisem pozabil,« se je zgrbil Miki in iz torbe hitel jemati zvezke. Tri barabe so jih pregledale in bile videti kar zadovoljne. Bine je pomignil pomočnikoma, ki sta takoj zagrabila Mikija, ga zavihtela in zalučala med veje najbližjega drevesa. Takoj za njim je poletela še težka torba.
      »Da si boš tole bolje zapomnil in nas drugič kar sam poiskal! Le glej, da se po pouku narišeš tukaj,« je Bine požugal drhtečemu Mikiju. Gorili sta kot papiga ponovili grožnjo in poslušno krenili za šefom. Trojica je z grdimi pogledi razgnala skupino otrok pred vhodom šole in izginila v stavbo.
      »Ujemi tole, prosim!« Miki je Emi vrgel torbo in se ves popraskan spretno spustil z drevesa.
      »Ne verjamem, da so ti tile grobijani zaplenili zvezke, ker se radi učijo,« je Ema odkimala.
      »Tem praznoglavcem moram delati domače naloge, da me pustijo na miru. Seveda so tu še spisi, obnove in ostalo. Če bi šlo, bi moral namesto njih pisati še kontrolne naloge in stati pred tablo,« je žalostno zavzdihnil Miki.
      »In to le zato, ker imajo na kosteh več mesa kakor ti!« se je razhudila Ema. »Veš kaj, tudi nate morava nalepiti nekaj močnih mišic, da jim boš kos.«
      Miki je cincajoče prikimal in vprašal: »Kako pa bova to storila? Kje se kupi mišice in s čim jih nalepiš?«
      »Oh, ti si pa zares en velik bučman! Saj ne bova kupila zrezkov in te oblekla vanje. Pridno in naporno boš treniral, dokler se ne spremeniš v silaka.
      »Lažje je vreči torbo v grmovje in podmazati podplate. Tudi hitre noge me lahko rešijo,« je Miki zmajeval z glavo in si ogledoval suhe krake, ki so mu štrleli iz hlač.
      »Ali boš večno bežal? To pa res ne gre! Danes zvečer, ko narediš svoje in grrrr … sovražnikove naloge, se dobiva. S seboj prinesi športno opremo in se dobro najej!« Ema se je nagajivo zasmejala in lopnila prijatelja po hrbtu, da se je skoraj sesedel. Odkašljal se je in odločno pogledal težko torbo. Z vsemi močmi jo je zgrabil in z njo odsopihal nekaj zadnjih metrov do vhoda v šolo. Ema je zaploskala in mu odprla vrata, da se je sopihajoč kot stara lokomotiva opotekel noter ravno takrat, ko je zazvonil zvonec.
     
      ŽELEZNA LEPOTICA

      Miki je našel Emo točno takrat, ko se je prižgala prva ulična svetilka: »Živijo, šefica. Kje me boš mučila danes, v parku ali na fitnesu?«
      »Nič od tega. To bi bil en sam ljubi dolgčas, zato sem ti pripravila nekaj boljšega. Najprej pa je na vrsti dobro ogrevanje.« Ema se je zagnala v strmino grajskega griča in s ceste takoj zavila na bližnjico skozi temno grmovje. Miki je pogoltnil slino, stisnil zobe in stekel za njo. Vijugasta potka ju je skozi črno temo kmalu pripeljala do mogočne zgradbe na vrhu. Ema je odločno potolkla po ogromnih okovanih vratih.
      »Moji prijatelji naju že pričakujejo in dobro vedo, zakaj sem te pripeljala.«
Ko je Ema končala stavek, so vrata zaškripala in Miki ni mogel verjeti svojim očem. Roko mu je podalo bitje bolj podobno dvonogi žabi kot človeku.
      »Lepo pozdravljen, Miki, jaz sem Jure. Ja kaj pa tako buljiš vame? Gotovo še nisi videl take frizure!«
Mali zeleni možic se je počohal po štrlečem šopu vijoličnih las in pokazal na dvigalo: »Kar naprej, počuti se kot doma.« Izstopili so na vrhu najvišjega stolpa in zakoračili med hribe neverjetne stare šare.
      »Pazita, podira se!« se je ustrašil Miki, ko se je en velik kup krame začel tresti. Iz njega je prilezel hecen, skuštran stric in jim ponosno pokazal kepo žic in vijakov.
      »He he. Tu vedno najdem prav vse, kar iščem.«
Navdušen je stresel Mikiju roko: »Ime mi je Cene in sem po poklicu coprnik!« 
Kot da to ni bilo dovolj, je tudi lebdeča bela prikazen za njim spregovorila: »Jaz pa sem Strah z veliko začetnico. Ema nam je povedala, da potrebuješ velike močne mišice.«
Miki je prikimal, zato je Strah dal v usta palec levice in vanj močno pihnil. Na njegovi roki so takoj pognale okrogle bunke, kakor da bi napihnil navaden balonček.
      »Vidiš, takole se delajo velike mišice,« se je zasmejal in napel ogromno roko.
      »Napihnjenec! Miki potrebuje prave mišice, ne pa praznih balončkov,« se je namrdnil Cene. Vzel je žebljiček in piknil Strahov biceps. PFIIIIIIIUUUUUUUU! Velika roka je ob glasnem sikanju zraka uplahnila kot navadna predrta zračnica.
Cene je popeljal Mikija do lepo pogrnjene mize in mu ponudil stol. »Če hočeš biti zares močan, moraš tudi veliko pojesti, zato začniva s tvojim želodcem. Ravno pravi čas je za okusno večerjo.«
Vsi so sedli in se začeli oblizovati, saj so jim nos požgečkale slastne vonjave. Škrip škrip škrip. Izza vogala se je pripeljal smešen robot z več rokami, na katerih je nosil premnogo poslastic, ki jih je spretno razložil po mizi. Vsi so dobili svojo porcijo, le Mikijev krožnik je ostal prazen.
      »Ema pravi, da imaš namesto želodca črno luknjo, zato boš dobil poseben obrok,« je rekel Cene in pritisnil gumb na robotovem trebuhu. Zaškrtalo je, zapiskalo, iz ene od rok pa se je prikotalila majhna rumena kroglica.
      »Tule notri je dovolj hrane, da bi z njo napital deset lačnih slonov,« je ponosno razložil Cene. Ponudil je kroglico Mikiju, ki jo je pod pozornimi pogledi poslušno pogoltnil.
      »Hi hi. Upam, da imaš dovolj elastične hlače,« si je Cene zadovoljno mel roke. Zagledali so se v Mikija in čakali, a zgodilo se ni prav nič. Jure je široko zazehal in naveličan čakanja trikrat pritisnil na gumb. Predenj so se takoj prikotalile tri kroglice, ki jih je bliskovito zbasal v usta. 
      »Neee! Stoj!!!« je obupan kriknil Cene. Jure je le nedolžno skomignil z rameni in glasno rignil. Tedaj pa je stol pod njim zaškripal in se s treskom sesedel, saj se je Jure napihnil v ogromno stokajočo kepo. Cene se je obupan prijel za glavo in nahrulil okroglega prijatelja.
      »Jure, ti si en navaden požrešen cepec! Kaj pa bomo zdaj storili s teboj?«
      »Ne fem. Ferjetno bom mofal malo shujhati,« je zamomljala kepa na trskah polomljenega stola in kolcnila.
      »Zdaj ima eden premalo, drugi preveč kilogramov. Mišic pa prav nobeden,« se je Ema obupano prijela za glavo.
      »Ha ha. Videti sta kot bel špaget in zelen paradižnik,« se je zasmejal Strah in pomagal Juretu na noge.


KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI.