Snežni Kralj

Avtor: Uroš Hrovat

       Toplo oblečeni prijatelji so stali v krogu ob odprtem oknu ter z nekom zavzeto klepetali. Ema je pokukala Juretu čez rame in ostala odprtih ust: na okenski polici je sedel suhi snežak in ji prijazno pomahal.
       »Mama!« jo je pozdravil z nedolžnim tenkim glasom. 
       Ema je obnemela od začudenja, drugi pa so padli v glasen krohot.
       »Hehe. Malo sem te potegnil,« se je snežak takoj začel prilizovati Emi in ji vljudno stisnil roko.
       »Gospodje so mi nadeli ime Dolgi, kar mi očitno prav pristoji.
       »Zjutraj je nekdo neutrudno trkal,« ji je začel hlastno razlagati Jure. »Pričakoval sem tebe in Bekico, a pred vrati je stal tale snežak z nešteto vprašanji.«
       »Pa smo ga povabili noter, da se bolje spoznamo, saj je zelo vljuden fant,« je nadaljeval Strah.
       »Nato so se mu začeli topiti podplati in smo odprli okna,« je pojasnil Cene.
       »Vidva že, mene pa prav nič ne zebe,« se je izprsil Strah, ki je bil nag kot vedno.
Dolgi je opazil Bekico, ki je ovohavala cof njegove kape, in jo požgečkal, da je rahlo kihnila. Lahka kakor balon je seveda takoj odletela in napravila tri lupinge po sobani.
       »Tole je Bekica, majhna živalca velikih moči. Njen čarobni sneg ti je vdihnil življenje,« je ponosno pojasnil Jure. »Veseli nas, da smo spoznali pravega snežaka!«
       Ema je navdušeno kimala, toda počasi je njen nasmeh usahnil, saj ga je pregnala temna misel. Previdno je vprašala: »Ali mislite, da je Bekičin sneg čudežen?«
       Vsi so ji vneto prikimavali. »Ali bi zato vsak snežak, napravljen iz takšnega snega, lahko migal in govoril?« Spet so se enoglasno strinjali. »Ali je na gradu prostora za še nekaj gostov?« je zelo previdno vprašala Ema.
       Cene je takoj posumil, da je nekaj narobe, in jo strogo vprašal: »Ema, kako dolg pa je bil včerajšnji sprehod?«
       »Hm, zelooo,« mu je sramežljivo priznala in povedala zgodbo o prazniku snežakov od začetka do konca. 
       Cene se je mrščil in nekaj računal na prste obeh rok. »Koliko?« je obupano kriknil. »Koliko snežakov so napravili!?«
       »Celo vojsko,« je zajecljala Ema in se kislo nasmehnila.
       »Vsi smo toplo oblečeni in takoj moramo v park, da vidimo, kaj se dogaja,« je ukazal zaskrbljeni coprnik.
OTROCI SNEGA
       Nagnetli so se v stari avto in oddrveli proti belemu pravokotniku v dolini. Gume so divje cvilile, saj je Cene kot na dirki polagal ovinke in v rekordnem času pripeljal na cilj. Ob pritisku na zavoro se je avto trikrat obrnil na spolzkem snegu, nato pa se ustavil prav pred množico snežakov.
       »Super! Ničesar nismo zamudili,« si je malo prezgodaj oddahnil Cene. Nenadoma je v velikem smetnjaku votlo zaropotalo in zacmokalo, nato pa je ven pogledal umazan snežak. 
       »Krakra, hehe!« je veselo zakreketal in ponosno dvignil zmečkano pločevinko. Takrat pa je iz teme pritekel njegov beli prijatelj z loncem na glavi in mu hotel dragoceno najdbo odvzeti. Začela sta se prerivati – skoraj bi se že stepla, če ju ne bi Cene premotil z utripanjem žarometov.
       »Hej, vidva, pridita malo sem!« jima je pomahal s prazno plastenko, s kakršnimi je bil park po veselici precej nasmeten. Snežaka sta previdno pricapljala bliže, na Cenetov ukaz sedla ter se zaigrala s smetmi. V čudni množici so prijatelji opazili premikanje, saj so se snežaki začeli pretegovati, kakor da bi zelo dolgo spali. Lezli so skupaj kot piščanci iz jajc in se radovedno ozirali naokrog.
       »Dobro pazite, da kateri ne odtava stran,« je Cene delil navodila. »Zberite jih okrog avta.«
       »Ali si povsem prepričan? Nič kaj prijazni niso videti,« je Jure požrl slino in previdno sledil Emi.
       Ema se je odkašljala in enega nagovorila: »Gospod, malce bi vas zmotila.« 
       Grozno smešna glava se je obrnila in zarenčala, da je Emo kar izstrelilo v zavetje prijateljev.
       Cene se je popraskal po kapi in zaprosil snežaka z imenom Dolgi: »Poskusi še ti. Tebi bodo še najbolj zaupali.«
       Dolgi je pokimal ter brez oklevanja začel klicati bele brate in jih vabiti k sebi. Kazal je proti gradu, obljubljal hladno posteljo in obilo zabave. Naenkrat je enemu odpadla glava in se smejoč skotalila po tleh. Brezglavi snežak jo je tipaje iskal, toda njegovi sovrstniki so jo brž zgrabili in si jo začeli podajali kot žogo. Dolgi jo je spretno prestregel, jo posadil nazaj na lastnikova ramena in jih kot majhne otroke nahrulil z žugajočim prstom.
       »Postroji jih v kolono!« je Cene delil navodila. 
       Dolgi je brž zaploskal, da so se snežaki začeli zbirati za pohod. »Gremo, vojska!« 
       Ko je Cene dvignil roko, se je kolona počasi premaknila in sledila drdrajočemu avtu.
       Prijatelji so tekali naokoli in lovili zablodele ovčice, ki so jih mamili polni smetnjaki. Vse je šlo brez težav, dokler ni Cene zapeljal na ulico. Snežaki so se ustavili, ker si niso upali stopiti iz belega parka na temni asfalt. Naši junaki so prosili, obljubljali in grozili, a ni prav nič zaleglo.
       »Imam rešitev,« se je spomnila Ema. Z Bekico je stekla do pipe in jo hitro napojila s hektolitri hladne vode.
       »Oooooooj!« je vojska presenečenih snežakov izpustila vzklik občudovanja, ko jim je nad glavami priplavala Bekica na povodcu.
       »Dajmo, Bekica, pokaži jim!« je rekla Ema in jo pocukala za povodec. Vsule so se debele snežinke in začele beliti cesto na grajski grič. Snežaki, ki so sledili avtu, so previdno hodili med kolesnicami, ki so jih v snegu risale gume. 
       Skozi široko odprta grajska vrata je čreda prikorakala na temno dvorišče ravno takrat, ko je Bekica izpustila zadnjo snežinko. Snežaki so se razkropili po beli zaplati, ki je ostala od prejšnjega dne. Svoj nos so vtaknili v vse, kar so našli, a razen starega vodnjaka ni bilo ničesar zanimivega. Noro so se smejali in si med seboj nagajali.
       »Ti snežaki sploh niso podobni našemu,« je ugotovila Ema. »On je vljuden in prijazen, kot da je narejen iz povsem drugačnega snega.«
Cene si je pomencal veliki coprniški nos in zagnal svoje bistre možgančke. »Orkalapipa in milijon kosmatih makaronov!« se je naenkrat lopnil po čelu.
       »Dolgi je narejen iz snega, ki ga je Bekica natrosila s praznim trebuhom, nato pa je pohrustala UROKE ZA OTROKE.« 
       Dramatično je dvignil roko in povedal bistvo: »Mestni park sta včeraj zasnežili z otroškimi coprnijami, zato so novi snežaki videti kot nevzgojena mularija.«
       Takrat se je najbolj radovedni snežak povzpel na Cenetov avto in sedel na vroč pokrov motorja. V nekaj sekundah se je zaslišalo: PSSSSSSSS! Izpod njegove bele zadnjice je kot velikanski prdec siknila para, saj se je revež začel topiti. 
       »Hitro! Skoči dol!« ga je poskušal spoditi Cene. »Ostal boš brez riti!« 
       Snežak pa ga je jezno odganjal z mokrimi rokami in se manjšal, dokler se ni glava s kislim nasmehom razlezla v belo čežano. Na avtu je osamljen obležal le dolg korenčkasti nos, medtem ko je lonec čofnil v veliko lužo na tleh.
       »Grozno! A tako občutljiva sorta smo snežaki?!« je prestrašeno zajecljal Dolgi.
       »Hm. Veš, spomladi, ko se ogreje, se ves sneg stopi,« mu je sočutno razložila Ema.
       »Kako ogreje?!« je panično zacvilil Dolgi. »Ali to pomeni, da se bomo vsi spremenili v luže?!«
       Ema mu je žalostno prikimala in ga sočutno pobožala.
       Dolgi je zavzdihnil, počasi pobral lonec in si ga ogledal. Malo je posmrkal, nato pa ga poveznil čez kapo na glavi. Zatem je potipal svoj črni nosek, ga odstranil in na njegovo mesto zapičil zlovešči korenček. 
       »Rajši ne stori tega,« ga je posvaril Cene, a žal prepozno.
       KAAAZAM! Zabliskalo se je in strašno počilo.
       Dolgega je pognalo v zrak kot odbito žogo, da je napravil trojni salto, medtem ko so se njegovi beli udi vrteli kot propeler. Raven kot ledena sveča je pristal na glavi in se zvrnil na nos, da se je ta zlovešče skrivil navzdol. Za trenutek so vsi mislili, da je z njim konec, toda …
       »Hahaha,« se je zmešano zakrohotal in skočil na noge. »Zdaj pa sem pravi snežni kralj!« je zmagovalno dvignil roke.
       Bela množica mu je navdušeno zaploskala, naši prijatelji pa so se zaskrbljeno spogledali.
       »Ali je coprnija nalezljiva?« je zaskrbelo Emo. »Tole gotovo ni v njegovi naravi.«
       »Ne norčuj se iz mame narave,« je pametoval Jure, ki je pozabil, da je prav on zakuhal to godljo, ker ni hotel počakati na sneg. 
       »Kaj pa bomo storili sedaj?« se je vprašala Ema.
       »Gremo žagat drva v deželo sanj, saj je jutro pametnejše od večera,« je skomignil Cene.
       Naša druščina se je umaknila na toplo in se trudila zapreti vrata v stolp, čeprav ni bilo lahko. Vsi skupaj so se upirali v debele duri, snežaki pa so se prerivali in skušali v grad vtakniti vsak svoj nos. Končno so prijatelji le zapahnili težka vrata in se skrili pod odeje. Ema je zaspala zadnja, saj ji neka nevidna skrb ni dala miru. Čutila je, da je nekaj ali nekoga pozabila. Nemirno se je obračala v postelji, saj se ji je v sanje pritihotapil preplašen glasek, ki je spodaj na dvorišču zabeketal na pomoč. 
LUKNJA V BELI TORTI
       TOK TOK, BAM BAM! Nekdo zunaj je razburjeno tolkel po debelem lesu in želel priti v grad.
       »Ja, ja, že grem!« se je pretegnil Cene in ves krmežljav odšel k vhodu, da pogleda, kdo je. Ko je odsunil vrata, so se ta bliskovito odprla, Ceneta pa je zasul plaz snega.
       »Brrr! Tole je pa mrzlo. Kam pa je izginilo dvorišče?« se je začudil, ko je zlezel iz belega kupa. Niti bolha ne bi prišla ven, saj je bil vhod do zadnje špranje zadelan s svežim pršičem.
       BAM BAM! Razbijalo je še glasneje in šele takrat je Cene ugotovil, da prihaja hrup od zgoraj. Ko je pritekel nazaj, so vsi stali pri oknih in prestrašeno kazali na tresoče lesene polknice.
       »Že vem, kdo je prišel na obisk,« je ugotovil Cene in pogumno odprl okno, da jih je zalila slepeča svetloba.
       »Priklonite se kralju,« je pompozno zahreščal Dolgi in prikorakal naravnost noter. Na glavi je nosil krono iz obrezanega lonca.
       »Kako …?« se je začudil Jure. Saj nimaš kril?!«
A odgovor se je ponujal kar sam. Naravnost pred oknom se je razprostirala bela poljana s postrojeno vojsko snežakov. Grajsko dvorišče je bilo napolnjeno s snegom do zadnje špranje v kamnu. Le malo je manjkalo, pa bi sneg prekipel čez zidovje kot vrelo mleko. Namesto vodnjaka je v sredini beline zevala globoka luknja.
       »Vodnjak je prazen. Pokažite mi pipo za vodo!« je ukazal Dolgi in razprl dlan. Na njej je sedela Bekica, vidno utrujena in prestrašena, saj je vso noč delala sneg. Milo je zavekala: »Beee!«
      »Ubožica. Kaj so ti storili?« Ema jo je poskusila pobožati, a jo je novi kralj grdo pogledal.
      »Rekel sem, da hočem PIPO!« je zakrakal in pokazal na enega od kupov Cenetove krame. 
Cene se je nasmehnil in vzel s kupa staro zarjavelo pipo. S poklonom jo je ponudil kralju, ki jo je objestno zgrabil in odkorakal ven.
       »Hudirja, še bolj je usekan kot drugi. Ali ste videli, kako ga ubogajo?!« je bil osupel Strah.
       »Kaj bomo zdaj storili?« je skrbelo Emo. »Novi kralj bo takoj nazaj, saj iz pipe ne bo iztisnil ene same kaplje.«
Od zunaj so zaslišali glasno godrnjanje in kralj je zelo hud prikorakal nazaj v spremstvu osebne straže.
       »Tale je pokvarjena, dajte mi drugo!« je zakričal in začel brskati naokrog.
Cene je stopil korak nazaj in čez umivalnik neopazno vrgel odejo....