Plastični otok

Avtor: Uroš Hrovat

Tako kot povsod je tudi v Malem mestu poleti zelo vroče. Vsi se želijo ohladiti in čim prej namočiti noge v hladni vodi. Nekateri to storijo v lavorju, drugi v bazenu, tretji pa se odpeljejo na plažo, saj je na morju največ vode. Ker je Malo mesto v Majhni deželi, je ena takšna super plaža zelo blizu, pa tudi zelo slavna je. Na njej namreč sredi belega dne straši. Neverjetno! Tudi druščina z gradu Prepih je odšla na morski oddih prav na to plažo.
»Prestrašeni kopalci so opazili čudno belo pojavo, ki je letala naokoli v kopalkah in nato skrivnostno izginila,« je prebral Coprnik Cene. Dvignil je veliki nos izza časopisa in zagledal slavnega prijatelja, ki se mu je previdno bližal med brisačami. Strah skozi temna očala ni najbolje videl, zato je pazil, da ne bi koga pohodil. Končno je s plastenkami hladne pijače le priskakljal do velikega sončnika.
»Če se ne bi tako sijajno zakrinkal, bi bila danes tu strašna gneča,« se je pohvalil. Strah je bil namreč z velikim slamnikom na glavi in v pisani srajci videti kot smešen bledolični turist. Eno plastenko je dal Cenetu, drugo pa vrgel Juretu, ki se je skrival v najtemnejši senci pod sončnikom. Smešni mali možic z vijoličastim čopom las na glavi je zagodrnjal nekaj v zahvalo, potresel plastenko in nestrpno odvil pokrovček.
FFFFFFSSSSSSSZZZSS!
Brbotajoče je siknilo, ko je silovit curek gazirane pijače kot gejzir brizgnil Juretu v obraz. V obupanem poskusu, da bi zmagal, ga je Jure skušal ustaviti z usti. Toda OJOJ! Lica so se mu napihnila kot žabi, pijača pa je skozi ušesa brizgnila ven v vroči pesek, ki jo je v trenutku posrkal vase. Jure je prazno plastenko besno zalučal daleč v vodo in za las zgrešil malega dečka.
»O, kako luštna žaba!« se je navdušil deček in poskusil pobožati Jureta.
»Rega kvak! Grrrrrrrrrrr!« je Jure divje zarenčal nanj. Za nameček je pokazal dolgi rožnati jezik, nato pa se kot pes otresel sladke pijače.
»Oprosti, poba. Naša žaba je slabo vzgojena,« se je opravičil Cene in grdo pogledal Jureta. »Zdaj bi morala steči po plastenko, jo prinesti nazaj in odložiti v smetnjak.«
A bilo je prepozno, saj je plastenko že zgrabil val in jo odnesel na odprto morje.
Ko se je prestrašeni deček malo oddaljil, je Jure glasno zastokal: »Trpim! Kaj delamo tukaj? Najprej me je opekla meduza, nato sem stopil na morskega ježka, zdaj me je pa še to zmešano sonce scvrlo.«
Zares je bil ubožec videti bolj rdeč kakor zelen.
»Še malo pa boš dozorel, gospod paradižnik,« se je pošalil Strah.
»Tebi je lahko. Bel si kot snežak, pa te sonce sploh ne moti,« je Jure očital prijatelju.
»Če ne bi vse dni ždel v temni kleti, bi danes zagotovo užival,« je pripomnila Ema, ki je tisti trenutek pritekla iz vode. Sedla je poleg njega, iz torbe potegnila svežo brisačo in si zdrgnila ušesa. Radovedno Juretovo oko je takoj opazilo nekaj zanimivega.
»Kaj pa je tole?« Iz torbe je potegnil Emino tablico in jo prižgal. »Aha, prenos podatkov že deluje! Oho! Google Earth, pogled na naš planet iz vesolja!«
Na veselje vseh je začel brskati po internetu in se umiril. Seveda je minila le ena minuta, pa je Jure že skakal naokrog in jim molil zaslon pod nos.
»Poglejte si tole,« je kazal na majhno piko brez imena.
»Verjetno je le navadna packa,« je skomignila Ema in z brisačo podrgnila zaslon. Toda pika ni izginila.
»Ni ledena gora,« je odkimal Strah, »naše morje je predaleč zanjo.«
»To je otok! Neodkrit in neimenovan. Pohitimo tja. Mi smo ga odkrili, zato bo samo naš!« je Jure vesel kot trobenta takoj pozabil na vse prejšnje trpljenje.
»Pa še slavni bomo. Le kdaj so zadnjič našli kar cel otok?!« je prikimala Ema.
»Prosim, Cene, pojdimo,« so kot v zboru zapeli v en glas.
»Kako pa? Z avtom ne bo šlo,« je odkimaval Cene. »Ne sprenevedaj se, Cene,« mu je požugal Strah. »Vem, da si v prtljažnik spravil SKRINJO SKRIVNOSTI. V njej imaš vse, kar potrebuješ.«
»No, prav. Pospravimo kramo in svoje zadnjice v avto,« je zaploskal Coprnik in zaprl sončnik.
Odšli so na parkirišče, kjer je počivala Cenetova stara škatla, in sedli vanjo. Avto je vžgal in previdno odropotal med radovedneži, ki so se vedno lepili na prečudno vozilo.
»Odpeljal nas bom tri ovinke daleč, v mirni zalivček, kjer nas nihče ne bo motil,« se je odločil Cene in pospešil, da je radovedna množica kašljajoč pogoltnila oblak prahu.
Zaliv je bil prečudovit, zato so se spraševali, zakaj so prej rinili v gnečo na plaži. Posedli so po skalah in opazovali Ceneta, ki je iz prtljažnika potegnil slavno skrinjo skrivnosti. Odložil jo je na mehki pesek, odprl in začel iz nje zlagati orodje.
»Ali ne najdeš coprniške kape?« ga je vprašal Jure.
»Ne, kapa je točno tukaj. Iščem vse potrebno, da lahko začnem,« je odgovoril Cene.
»Začneš? S čim?« je bil radoveden Jure.
»S sestavljanjem plovila,« mu je pojasnil Cene in vsi so padli na rit.
Tako kot zmeraj je Cene hotel vse narediti z možgani in spretnimi rokami, čaranje pa je prihranil le za največjo nujo. Nikoli ni zavrgel ničesar in v njegovi delavnici na gradu je kraljevalo hribovje stare krame.
»Ker tvoja skrinja nima dna, bi lahko vanjo pospravil vso šaro iz stolpa,« mu je predlagala Ema.
 »Vanjo sem dal le nekaj najnujnejših stvari,« je pojasnil Cene, ki je na pesek zložil že majhno goro ropotije.
Na plano je potegnil tudi orjaški električni generator, ga vžgal in priključil krožno žago.
»REZZZZZZ!« je zaječala kovina, naokrog pa so poletele vroče iskre. Prijatelji so se rajši umaknili iz ladjedelnice na varno v senco borovcev, se sprijaznili z dogajanjem in si pripravili piknik.
»Cene! Ali si lačen?« je Ema pomahala s sendvičem, a Coprnik je le zamahnil z roko in strastno nadaljeval delo. 
Šele proti večeru, ko so zakurili ogenj, je nekaj prigriznil, nato pa ropotal in pridno sestavljal vso noč.
»Dobro jutro, posadka!« je mojster ob prvih žarkih sonca zbudil krmežljave prijatelje. »Vstanite in si oglejte deveto morsko čudo!« Ob obali se je gugala velika pločevinasta gmota, bolj skleda kakor ladja.
Jure je padel v krohot in se zvrnil na tla. »Haha! Hoho! Tole je gotovo podmornica, saj se bo odlično potopila!«
»Še sanja se ti ne, kako dobro,« ga je Cene pomenljivo okrcal. »Kdor nima morske bolezni, naj se vkrca.«
Druščina je pobrala svoje imetje in se povzpela na palubo, da si ogleda barko. Na obali pa je ostala pozabljena velika košara.
»Kaj pa je tole? Grelec za vodo?« se je Jure zabaval in skozi okrogla okenca kukal v visok stolpič, kjer je našel krmilo ter obilje ročic in gumbov.
»Prste proč! Tole je samo za kapitana,« je zapovedal Cene in si na glavo poveznil kapitansko kapo. »Zdaj pa dvignimo sidro!«
»Počakaj! Ladja potrebuje ime,« se je spomnil Strah in od Ceneta izprosil vedro barve in čopič. Odletel je na bok ladje ter takoj dobil strastnega pomočnika.
»Titanik! Napiši Titanik!« je navdušeno ponavljal Jure in bingljal čez ograjo. Malo sta mrmrala in se hehetala, nato pa je nastal velik napis.
»MORSKA KAHLA!« je razočaran prebral Cene, grdo pogledal oba umetnika in nato potegnil rdečo ročico.
TUUUUUUU! Zatrobilo je tako prodorno, da je Strahu odpihnilo slamnik, ki je pristal na Juretovi glavi.
»Kar obdrži ga, saj ga potrebuješ,« je Strah prijazno podaril pokrivalo prijatelju, ki je bil povsem rdeč v lica. Pa ne zaradi sonca, ampak ker mu je zvonilo v ušesih.
Ladja se je zazibala, se premaknila in odgugala od obale proti skrivnostnemu obzorju.
»Pozor, zdaj smo na odprtem morju, saj so se galebi začeli vračati domov,« je opazila Ema in pomahala pticam v slovo. Drobne pikice so izginjale proti obali v meglicah, Morska kahla pa je začela sekati vse večje valove in se močno zibati na morski gladini.
»Bhue, a bo še dolgo tako? Meni je takooo slabooo,« je zastokal Jure, ki je spreminjal barve kot kameleon. Zibal se je po palubi, dokler ni postal še bolj zelen kot navadno. Ujel se je za ograjo, nagnil čeznjo in na široko odprl usta.
»BRUUUUUUUH!« Zabrbotalo je in zakrulilo, bok ladje pa so okrasile pisane barve.
»Zbogom, zajtrk in nasvidenje, večerja,« je ugotovil Strah, toda Jure še ni končal.
»BRUHOKRUUUL!« je reklo, Jure pa je takoj postal bel kot kreda.
»Pa je šlo čez krov še včerajšnje kosilo,« je pristavila Ema.
»Poglejte! Libice!« Jure je zbral zadnje moči in pokazal v valove, kjer je poskakovala jata ribic, ki so pospravljale nepričakovane dobrote.
Cenetu je ob teh besedah zakrulilo v trebuhu in veselo je vprašal: »Ali je kdo za malico? Prileglo bi se, kajne?« Prikimali so in se začeli ozirati po košari z dobrotami.
»Jure, košara je bila tvoja dolžnost. Kje pa je?« je Cene povprašal bledičneža, ki je skesan skomignil z rameni.
»Ne vem. Tukaj nekje mora biti,« je odgovoril Jure in kolcnil. Vse so prebrskali, a košare ni bilo nikjer.
»Ali imaš v skrinji kakšen sendvič?« je Ema vprašala Ceneta.
»Žal ne. Imam pa kup lepih loncev,« je zavzdihnil Cene, »vendar so prazni.« Popraskal se je po bradi in se nečesa spomnil. Začel je brskati po skrinji in ven metati posodo, orodje, omare, rože, knjige in podobno.
»Taratata! Prava ribiška palica za največje ribe!« jo je pohvalil. »Kosilo si bo treba uloviti.«
»Jaz bom! Jaz bom!« se je zagrebel Jure, ki ga je slabost čudežno minila. »Jaz obvladam! Jaz sem najboljši!«
»Ja, zakaj pa ne. Ti si zakuhal težavo, pa nam ti postrezi kosilo,« je prikimal Cene.
Jure je med staro kramo poiskal udoben stol in se ponosno namestil na krmi. Za vabo je iz brisač izbrskal nekaj drobtin in zavihtel palico, da je trnek poletel karseda daleč.
»Nisem lačen, a ribolov je zagotovo razburljiv,« se je navdušil Strah in se namestil poleg prijatelja, ki se je hvalil, da jim bodo od obilne morske pojedine popokali trebuhi.
Sonce nad glavami je označilo poldan in se zelo počasi spuščalo proti obzorju. Bilo je tako vroče, da se je tudi Juretu ustavil jezik. Povedal jim je že vse ribiške prigode, v katerih se je junaško boril z večmetrskimi ribami in osvajal morske deklice.
Sonce je žgalo, ladja se je počasi gugala dalje, ko je naenkrat votlo zabobnelo.
»Vihar! Vihar bo! Grmi!« se je ustrašila Ema.
»Ne bo,« je odkimal Cene, »le v mojem lačnem želodcu je zakrulilo.« 
»Juhu! Prijema! Imam jo!« se je zadrl Jure in začel na vse pretege navijati vrvico.
Nestrpno so pričakovali veličastni ulov, Cene pa je v rokah že držal krožnik in limono. Jure je napel mišice, da je plen na trnku poletel iz vode in zaropotal na Cenetov krožnik. Coprnik je previdno približal nos, povohal čudno dobroto in se namrdnil.
»Plastenka. Verjetno prav tista, ki jo je Jure s plaže zalučal v morje,« je poznavalsko ocenil. »Tudi s tržaško omako je ne spravim po grlu.« Jure se je kislo nasmehnil in na trnek nataknil še zadnjo drobtino.
»Frizuro stavim, da bo takoj nekaj prijelo,« se je zaklel in znova vrgel trnek.
»Najlepša hvala. Tvojih las ne bomo žvečili,« je odkimala Ema in lačno zrla v valove. Ni minilo pet minut, ko je Jure zopet zavriskal.
»Juhu! Prav čutim jo, kako miga,« si je skoraj odgriznil jezik, ko je napel bicepse. Na Cenetov krožnik pa je tokrat zares priletela ribica. 
»Aha, najmanjša pritlikava sardina na svetu,« se je Cene čudil majceni ribici.
»Odlično,« je Jure skušal ohraniti dobro voljo. Dvignil je preplašeno ribico in široko odprl usta, da jo pogoltne.
»To je ena tistih, ki so pospravile Juretov bruhozmazek, kajne?« je pogruntal Strah, Ema in Cene pa sta mu takoj prikimala. Jure jih je nejeverno pogledal, obliznil ribico in se kislo nasmehnil.
»Ali potrebuješ še limono?« se je pošalil Cene.
»Usmilimo se je, saj ni vredna pol lešnika,« je rekla Ema in Juretu ponudila plastenko. Napolnila jo je z morsko vodo, da je lahko vanjo spravil ribico, ki je veselo zadihala.
Ribič pa se ni dal: »Imam odlično zamisel!«
Divje je zgrabil plastenko z ribico.
»To bo najboljša vaba v zgodovini ribolova.« Pritrdil jo je na trnek, zavihtel palico in vaba je poletela v brazdo za ladjo. Nekaj časa so jo s pričakovanjem opazovali, ker pa se ni zgodilo nič, so drug za drugim zadremali v senci.
Tudi Jure je kinkal in si v polsnu momljal recepte: »Peteršiljček, malo česna, pa limonca …«
Takrat pa je uboga ribica, ki je skozi plastiko zrla temne morske globine, široko razprla oči. Prestrašena je skušala pobegniti, a ni imela kam.
BLOP! Plastenka je v trenutku izginila pod površino.
»Prijelo je!« se je drl Jure. Skušal je ustaviti vrvico, ki se je začela bliskovito odvijati in mu grdo osmodila prste.
»Auč! Pomagajte mi, če želite pojedino!« je stokal in prosil za pomoč, nato pa se zvrnil na nos.
Ladja se je namreč v trenutku ustavila in zaječala kot ujet dinozaver. Nato se je spet premaknila, a ne naprej, ampak nazaj. Ječala je in ropotala, a se je zaman upirala mogočni sili v morju. Če palica ne bi bila tako dobro pritrjena, bi z Juretom vred odletela čez krov.
»Kako naj ti pomagamo? Gotovo si ujel kita,« je zakričal Strah, ki je opazoval temno gmoto pod gladino.
Morska kahla je zadenjsko poskakovala čez valove za neznanim morskim orjakom, ki jo je vlekel vse hitreje. Vsakokrat, ko je čofnila v morje, je krov zalil mogočen val in namočil pogumne pomorščake.
»Pfuj! Brrr ... Mi bo že plačal tole kopanje,« je rentačil Jure in izpljunil slano vodo.
»Upočasnjujemo,« je opazila Ema, »verjetno se je naše kosilo utrudilo.«
Zares se je ladja počasi ustavila, vrvica je legla na gladino in se v dolgem ovinku obrnila nazaj proti ladji.
»Ugotovil je, da se nima smisla upirati. Cene, pripravi limono,« si je Jure pomel dlani.
»Limona si ti. Riba ne prihaja na kosilo, ampak ponj,« je paničaril Cene.
Iz vode je prilezla velikanska hrbtna plavut, za njo druga in nato še repna plavut. Preteče in vztrajno so se plavuti bližale ladji in se tik pred njo potopile. Prijatelji so moleli nosove čez krov in čakali.
»Nič. Ali mislite, da je riba odšla?« se je vprašal Strah.
»Seveda ne, saj ima še vedno trnek v ustih,« je odkimal Cene. In zares je naslednji trenutek počilo, da je ladja kar poskočila in so vsi cepnili na zadnjo plat.
»Haha! Gotovo te boli nos, saj ima Morska kahla trup trden kot tank,« je Cene zmerjal nevidnega sovražnika.
Morska zverina se je namreč z vso silo zaletela v ladjo, ki pa je sunek brez težav prestala. Še enkrat jih je streslo, nato pa so se tri plavuti zopet pokazale na gladini. Krožile so okrog ladje, kakor da riba razmišlja, in nato spet izginile.
»Riba se potaplja naravnost navzdol!« je zakričal Strah. Zledenela jim je kri v žilah.
»Ni problema,« je rekel Cene in brž udaril po velikem gumbu, »na vse sem mislil.«
Zaškripali so kovinski zobniki in zmotili Jureta, da je izpljunil ribiško vrvico, ki jo je v strahu hotel pregrizniti. Ograja je začela lesti gor, in ko se je staknila, se je ladja nepredušno zaprla kot školjka. Le Cenetova kapitanska kajuta z okenci je na vrhu štrlela iz lupine. Vse to se ni zgodilo niti trenutek prezgodaj.
»Držite seee!« je zatulil Cene in zgrabil najbližjo kljuko.
Morska kahla je v trenutku postala podmornica, ki jo je orjak s trnkom vred potegnil za seboj v globino. Prijatelje in vso kramo, ki jo Cene ni pospravil nazaj v skrinjo, je metalo naokoli kot igračke.
»Sto, dvesto, tristo metrov,« je Cene glasno bral, kako globoko so se potopili.
POK! Vrv se je končno pretrgala na številki tisoč, globinomer se je ustavil in spet so začutili ravna tla pod nogami, saj je podmornica mehko legla na blatno dno. Stene so škripale pod mogočno težo vode, da so si komaj upali dihati. 
»Morska kahla se lahko imenuje tudi Morska školjka,« je Ema pohvalila plovilo.
»Ja, polna je biserov,« je bil ponosen Cene, »tule je naslednji.« Premaknil je ročico in črno temo so predrli močni žarometi.

KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI: