Čudežni gumb

 Avtor: Uroš Hrovat

     Jaka se je poslovil in po žlebu zlezel v sobo. Komaj je krotil navdušenje.
     »Hudoo! Še tole stvar preizkusim in potem hopla v posteljo.« Pritisnil je gumb na čelu, toda pozabil je, da si mora tudi kaj izmisliti. Minilo je par minut čakanja, zato je vzel zanimiv strip in ga začel brati. Takoj je zaspal kot dojenček in se ni zbudil, niti ko ga je mama pokrila in ugasnila luč.
     »Na pomoč!« Jaka se je prebudil v črni temi iz strašne nočne more. Odlepil si je gumb s čela in zatipal svetilko poleg sebe. Mežik! Klik, mežik! Skušal jo je prižgati, a mu ni šlo najbolje.
     »Kaj je bilo tole?« Naenkrat je krogec svetlobe pomežiknil kar sam od sebe. Kamorkoli je Jaka posvetil, je na steni ostalo veliko oko, ki je leno mežikalo.
      Hopla! Prvi krogec se je odlepil in kot žogica čmoknil na tla. Eden, dva, trije.Po sobi je skakalo vse več oči, ki so se razgledovale po policah, si mežikale in se obnašale zelo domače. Nekaj jih je izginilo pod posteljo in začelo z zabavo.
      Jaka je zdrknil s postelje in se odplazil k dežniku. Ravno ga je hotel odpreti, ko ga je zadelo. TUP! TUP! BOING!
     »Auuč! Auu! Stran od mene!« Oči so se mu začele bližati in se zaletavati vanj.
Z odprtim dežnikom se je skozi dež napadalcev pognal proti oknu. Jaka je zlezel je na streho garaže in za seboj okno dobro zaprl.
     »Edino Zuk mi lahko pomaga!« Dobro je vedel, da staršev nima smisla buditi, saj bi mu prepovedali še tisto uro risank, ki mu je do sedaj pripadala. Prevečkrat ju je ponoči zbudil z zgodbami o pošasti pod posteljo ali napadu iz vesolja. Zlezel je skozi luknjo in pozvonil pri sosedu.DRIING!!! Zuk je takoj odprl vrata.
     »Dober večer, mladi mož, kaj bo dobrega ob tej pozni uri?« Jaka je hitro zdrdral svojo zgodbo, ki se Zuku sploh ni zdela neverjetna, videti je bil celo navdušen. Popraskal se je po glavi, odšel v klet in prinesel teniški lopar: »Ali znaš uporabljati tole športno igračo?« ga je ponudil Jaki. Jaka se je začudil: »Kaj bom z loparjem, pa samo enega imava?«
     »Tudi eden bo dovolj. Zlezi nazaj gor, ugasni luč in pošlji oči dol k meni. Tam jih pričakam jaz z lučkasprejem,« se je hahljal Zuk in pomagal Jaki po žlebu. Čisto tiho je fant zlezel v sobo med rumene krogle in ugasnil luč. Kmalu je mimo njega prilebdelo prvo oko.
     »Le pogumno, saj ne grizejo,« si je rekel Jaka. Napel je mišice in močno zamahnil. Prvo oko je poletelo ven na trato, kjer ga je Zuk ujel v staro mrežo za metulje in pošprical z lučkasprejem. Oko je nato kakor hipnotizirano odfrčalo v njegovo hišo, naravnost v pralni stroj, kjer je za vabo svetila lučka. Jaka je odbil še vse ostale, Zuk pa je za njimi bliskovito zaprl vrata stroja. Jezne rumene oči so notri divje razgrajale in grdo gledale.
     »Kaj pa zdaj?« je vprašal Jaka.
     Zuk je vzel iz žepa majhno stekleničko in jo stresel v stroj. »Moj skrivnostni recept,« se je zvito hahljal. Rožnato se je zabliskalo, pralni stroj pa je leno zaškripal in začel prati. Oči v njem so prestrašeno skakale sem in tja, gor in dol, križem kražem.
     ŽBRLJOB, PUF, ŽBRLJAB, PAF, BUF!
      Ko je bilo konec pranja, je Jaka naštel deset lepih rumenih teniških žogic. Prestrašen je vzkliknil: »Biti bi jih moralo dvanajst! Dvema je uspelo pobegniti.«