Smetarski gusar

Avtor: Uroš Hrovat

      Ekološki otok je sameval v svetlobi polne lune, za njim pa je bil v senci zabojnikov dobro skrit Cenetov oldsmobil. Prijatelji so se v njem udobno namestili, zehali in poslušali zaljubljeno pesem čričkov. 
      »Bljah, kako smrdi!« je trpeče godrnjal Jure. »Cenetov zviti načrt ni ravno mojstrovina.«
Cene se ni strinjal z njim: »Tole so najpolnejši zabojniki v mestu. Gotovo jih bo gusar to noč prišel oropat. Lepo ga bomo zgrabili in zvezali.«
      »Če se bo seveda pustil! Zdi se mi, da je dobil nekakšno super moč,« je še naprej rentačil Jure
      »Saj smo štirje korenjaki in gusar ni ravno velik,« je ugotovil Strah.
      »Pssst! Slišim prihajati tovornjak!« Zares se je iz sosednje ulice pripeljalo nekaj velikega in se škripaje ustavilo ob ekološkem otoku. Prijatelji so komaj verjeli svojim očem, saj so gledali v gusarsko ladjo na kolesih. Videti je bila fantastično, manjkali so ji le jambori in jadra.
      Jure je kot kameleon zamenjal vse barve in navdušeno izustil: »Noro! Kje lahko kupim karto za tole vožnjo?«
      Cene ga je pogledal kot razvajenega otroka: »Gusar tovornjaka ni predelal v staro leseno galejo, da bi zabaval otroke, kot si ti dragi Jure.«
      Takrat se je na krovu prikazala znana senca z gusarskim klobukom na glavi. Vsi so takoj prepoznali Trobeža, ki je potrkal po boku ladje in zažvižgal. Lopute za topove so se odprle, skoznje pa so se pokazale močne lovke. Previdno so vohljale naokoli in končno zatipale polne zabojnike. Enega za drugim so jih kot igračke dvignile, obrnile in stresle vsebino skozi luknjo na krovu. Nedotaknjen je ostal le zabojnik z biološkimi odpadki, tega pa si je privoščil Trobež. Zaslišalo se je cmokanje in sesanje, iz zabojnika pa je štrlela le njegova rit. Očitno mu je vsebina dobro teknila, čeprav ni bil videti nič debelejši, ko je splezal nazaj na krov.
      »Gusar se je spoprijateljil z metlomatom. Kdo od nas si zdaj upa zvezati Trobeža?« jih je vprašala Ema. Takrat pa je Trobež prijel za krmilo in motor je zaropotal. Smetarska ladja, s polnim trebuhom zakladov, se je počasi premaknila.
      »Ušel nam bo! Storimo nekaj?« je skakal Jure. 
      Cene je že brskal po prtljažniku in našel steklen kozarec, poln žebljev in žebljičkov. Kot kenguru na olimpijadi se je pognal za ladjo. Zalučal je kozarec, ki se je razbil tik pred ladijskimi kolesi. POK POK POK POK!!! Se je zaslišalo in takoj zatem še PSSSSSS!!! Ladja se je počasi ustavila in se s preluknjanimi gumami sesedla.
      »Juhu! Točka za nas!« se je razveselila Ema. »Glejte, Trobež se je spustil na ulico.« Opazovali so, kako je vestni gusar začel nabirati črepinje kozarca, kakor razsute bisere. Seveda je opazil tudi žeblje in se sumničavo oziral proti zabojnikom, kjer se je vrtel roj smetarskih mušic.
      »A…a…čih!« je glasno kihnil Jure, ko ga je mušica požgečkala po nosu. Tisti trenutek se je gusar bliskovito povzpel nazaj na ladjo in potolkel po lesenem trupu vozila. Lovke, pripravljene naložiti smeti, so zopet privohljale na plano, a jim je gusar ukazovalno zatrobil. Te so ubogale in dvignile ladjo, ki je začela koracati kakor ogromen pajek. Podrla je osamljen semafor in izginila v sosednjo ulico.