Oli iz dežele vulkanov

Avtor: Desa Muck

      Ne boste verjeli, ampak krti so bili najprej ribe. Pravzaprav smo bili vsi najprej ribe. Častna! Zemlja je bila namreč pred milijoni let čisto prekrita z morjem. In šele ko je nastalo kopno, so številne vrste morskih živali prilezle iz vode. Na suhem so počasi dobile noge, nekatere krila, mnoge pa se še danes plazijo. Vendar tudi kopno ne bi nikoli nastalo, če ne bi bilo vulkanov. Notranjost zemlje je namreč iz vrele tekoče mase, ki se imenuje magma. Ta ves čas nekaj počne, se obrača in pretaka, in ker jo je bilo na začetku res ogromno, je silila na plano. In tam, kjer ji je uspelo predreti svoj oklep in brizgniti ven, so nastali vulkani.
      V teh zelo davnih časih jih je bilo zelo zelo veliko in so bili strašno živahni. Ognjena lava, ki je brizgala daleč naokoli, se je v morju hitro strdila, delala kupe iz skal in zemlje. Tako so nastali otoki. Vulkani so povzročali tudi strašansko močne potrese, ki si jih danes ne znamo niti predstavljati. Cele skalne plošče so se dvigovale iz morja, ogromni otoki so se združevali in tako so nastale celine, kot jih poznamo danes. Naša se imenuje Evropa. V Evropi poleg ljudi in nešteto drugih živali živijo tudi krti.
      Ta, o katerem govori naša zgodba, pa živi prav danes v kraju Grad na Goričkem. Kajpada pod zemljo, tako kot vsi pošteni krti. Ime mu je Oli in ima dva bratca. Zabavno je biti krtov mladič. Cele dneve se podiš po podzemnih rovih in strašiš majhne miške, ki se potem stisnejo k mamici in cvilijo z drobnimi, visokimi glaski: »Ciiiii ciiiiii, mamiiii, krt me bo!« In mama jim reče, da jim krti ne bodo nič napravili, saj jih bo ona za ušesa. To se zdi malim miškam prav imenitno, njihova mama miš pa se smehlja; ona namreč ve, da krti mišim ne storijo ničesar, saj so njihovi daljni sorodniki.
      Krti imajo majhno težavo, imajo tako oblikovane gobčke, da ne morejo reči črke R, temveč spustijo dolg HHHH. V njihovem podzemnem svetu je tako tudi edino pravilno. Vsak krt, na primer, večkrat odločno pove: »Sem en khasen kht! Nikogah se ne usthašim!« Vsak, razen Olija. On namreč reče R, tako kot ga govori večina odraslih. Nihče ne ve, zakaj se mu ne posreči en lep HHH.
      »Mogoče ima phekhatek jeziček,« meni zaskrbljeno njegova mama. Drugi krtki se iz reveža pogosto norčujejo. Takole ga dražijo: »Oli, heci hiba, haca, hak!« Ko Oli reče: »Riba, raca, rak,« se valjajo po tleh od smeha. Pa ni jezen nanje, saj ve, da ga imajo radi in tudi on ima rad njih, zato jim pusti to malo veselje. Ko se torej mali krtki zvečer lepo razporedijo v svojem gnezdu, jim mama vedno pove pravljico, da lažje zaspijo.
      »Danes nam povej phavljico o našem phaphaphaphadedku Oliju,« zahtevajo v en glas.
Te imajo najraje. Praprapra in še stokrat prapradedek Oli je živel pred milijoni let. Mama odvrne: »Phavljice o phapha in še stokhat phadedku Oliju ne obstajajo, keh se je vse to zgodilo zahes! Čisto zahes!«
Njeni mladički vedo, da mama nikoli ne laže, in še bolj napnejo ušesa. Bilo pa je tako …
      Tedaj, ko je živel prvi krt Oli, je bilo na svetu veliko zanimivih živali. Bile so podobne današnjim, a vseeno drugačne, kot jih poznamo danes. Večina je bila manjša, nekatere so bile veliko večje, na primer razne vrste ptic, nekaterih pa še sploh ni bilo. Veliko jih je tudi že izumrlo in danes od njih najdemo le še kak zob ali kost. Takšni so bili na primer dinozavri. Obstajali so zelo prisrčni in tudi ljubki dinozavri, ti so se hranili z rastlinami, mesojedi dinozavri pa so bili tako strašni, da bi se vsi takoj pokakali v hlače, če bi jih srečali danes. Tudi jaz. Tudi vaša očka in mama.
      Krti so se tudi tedaj hranili z deževniki in žuželkami, ki so bile v tistem času še bolj raznovrstne kot danes. Za mnoge pa vemo, kakšne so bile, saj so se njihove oblike ohranile v fosilih. To so njihovi odtisi, ki so se ohranili v kamnu.
      Mali krtki so se tesno stisnili k mami, da bi poslušali njeno pripoved o tistih časih. V ušesih malega Olija je postajal njen glas vedno tišji in mehkejši … in … in tišji … in …
      Nenadoma se je sunkovito dvignil in odprl oči. Kaj se je zgodilo?! Mama in bratca so izginili in znašel se je čisto sam med visoko praprotjo, tako visoko, da so njeni vrhovi segali daleč daleč v nebo.
      »Vsi so me zapustili!« je zavpil in se sesedel na tla. Kako so mu lahko storili kaj tako groznega?! Čisto sam je v kraju, kjer ničesar in nikogar ne pozna! Pojma nima, kam naj gre.
      »Laaačen!!! Saaaam na sveeeetu!!!« se je zadrl in planil v neutolažljiv jok.
      »Lahko ti dam malo svoje malice,« se je oglasil nežen glas nekje visoko nad njim. Oli je pogledal navzgor … in uzrl zelo zelo veliko žival z nenavadno dolgim nosom, ušesi, večjimi od največjih lapuhovih listov, ter tako velikima zoboma, ki sta mu štrlela iz ust, da bi nanju lahko obesil šolsko torbo.
Vem, tudi sama sem najprej pomislila, da je slon, tako kot vi, pa ni bil. Bil je mastodont. Pravzaprav mastodontov mladiček, ki je s trobcem molel Oliju velik šop listja. »Fuj! Kaj naj počnem z listjem! Krti si z listjem brišemo ritke,« je končno izdavil, in v trenutku mu je bilo žal, da je sploh kaj rekel. Iz dolgega in debelega nosa se je razlegel tako strašen zvok, da so se najbližje travne bilke polegle, kot bi jih zrušil vihar.
      »Kaj bolj smešnega pa še ne!« se je krohotalo velikansko bitje in se od smeha zvalilo na bok. Oli je opazil, da ima čudna žival zelo lepe in prijazne oči z dolgimi trepalnicami.
Močno se je prestrašil, ko ga je žival rahlo dregnila z nosom, rekoč: »In tudi bolj čudne in smešne živali še nisem videl!«
      Nato je spet padel po tleh od smeha. Oli je bil na moč užaljen. Še zoprni bramor mu ni rekel kaj tako nesramnega.
      »Moja mama je rekla, da sem najlepši na svetu! In najpametnejši!« se je razjezil na čudaško žival.
      »Ne verjamem ti prav nič, saj je mama isto rekla zame!« je užaljeno odvrnil nosatež.
      »Saj ne vem, če si sploh žival! Tak rilec imaš kot sesalec za prah. Še najbolj si podoben noremu slonu!«
      »Nisem noben slon! Mastodont sem. Ti pa sploh nisi žival. Tak si kot krtača za čevlje!« mu je zabrusil.
Oli bi ga zlahka ugriznil v debelo kožo na nogi, a je bil sam velik kot njegov noht. Zato je važno dejal: »Zagotovo nikoli, ampak nikoli ne vržeš tega velikega oreha v tisto luknjo!«
      »Ha! Nič lažjega!« Žival je s trobcem pograbila velik oreh in ga zabrisala čisto zraven luknje.
Oli se je zarežal: »Pojma nimaš!« in s svojimi veliki šapami frcnil oreh naravnost v luknjo.
      »Kaj pa to?!« je dejal mastodont, izbezal oreh in ga zviška spustil – naravnost v luknjo.
      »Ne velja!« se je razburil Oli. Brcnil je oreh z večje razdalje in … zgrešil. Zelo zgrešil.
      »To ne velja! Čisto razločno sem začutil, kako so se v tem trenutku tla premaknila in zatresla!«
      »Tudi jaz sem začutil. Ampak to se tako ali tako zadnje čase kar naprej dogaja! Temu se reče potres. Zato imaš prav: ne velja!«
      In potem sta se čisto posvetila frcanju oreha, in kadar so se tla zatresla, za oba ni veljalo. Tako vneto sta se igrala, da Oli dolgo ni opazil, kako mu kruli po želodcu. Kar nenadoma se je sesedel na tla.
      »Mama! Lačen!!!« se je zadrl.
      »Kaj pa ti sploh ješ?« ga je vprašal novi prijatelj.
      »Orehov že ne! Deževnike. Tiste, ki so pod zemljo! Ampak ti najbrž sploh ne veš, kaj je to!«
      »Kako da ne?!« je dejal mastodont, vtaknil trobec v luknjo, globoko vdihnil kot s sesalcem za prah in nato močno pihnil. Na tla pred Olijem je treščil ogromen kup deževnikov, hroščev in raznovrstnih mastnih ličink. Krtek je pohlepno planil nadnje.
      »Hvala ti,« je dejal zadovoljno, ko se je napokal. »Kako ti je pa sploh ime?«
      »Mojmir!« je povedal mastodont. Tudi Oli se mu je predstavil.
Bil je presrečen, ker je našel novega prijatelja, in to še tako velikega. Odločil se je, da ga bo pokazal svojim bratcem. Skočil je v luknjo in se odplazil po domačem rovu, ko so se kar naenkrat strahovito zamajala tla. Zibala so se kot ladja na viharnem morju. Močno je zabobnelo, in prestrašil se je, da bo oglušel. To je trajalo zelo dolgo časa, preden se je bobnenje slišalo kot oddaljeno grmenje. Tudi tresenje se je končno umirilo. Oli je bil popolnoma zasut z zemljo in rova nenadoma ni bilo več!
      »Mama!« je zakričal in si začel divje kopati pot na površje. Ko mu je končno uspelo, je od presenečenja skoraj padel nazaj v luknjo. Z odprtim gobčkom se je oziral po pokrajini.Vse je bilo popolnoma drugače kot včeraj! Nikjer ni bilo visoke praproti, v kateri sta se igrala z Mojmirjem. Povsod so bili raztreseni velikanske skale in kamni in vse je bilo prekrito z debelo plastjo pepela. In kar je bilo še najbolj neverjetno od vsega: v daljavi je zagledal goro, iz katere je bruhal ogenj! Bila je podobna velikanski krtini, iz nje so švigale velike ognjene krogle, črn dim, ki se je valil od tam, pa je segal tako visoko, da je prekril sonce. Tema je bila skoraj kot ponoči in bilo je zelo hladno. Kot bi nenadoma nastopila zima, čeprav je bilo poletje.
      »Mama!« je zakričal še enkrat.
      Zazdelo se mu je, da je zaslišal slaboten glas. Prihajal je izpod velikanskega kupa kamenja, kot bi nekdo globoko spodaj prav tako cvilil: »Mama!«

Kaj se je zgodilo potem, pa boš izvedel v slikanici, ki jo lahko kupiš na obisku v Vulkaniji.