Črna Elektrika

Avtor: Uroš Hrovat

      LESENI MALČEK

      Gobe, kostanj in neverjetne barve, v katere se preobleče narava. Gotovo veš, o čem govorim. Takšna je darežljiva jesen, ki vsako leto prinese neverjetne dobrote, ki jih prebivalci Malega mesta kupujejo na tržnici. Barve pa so zastonj, saj nešteto pisanih drevesnih listov lahko nabereš v najbližji ulici. Pometači in redoljubni meščani jih pridno grabijo na lične kupe, ki pa ne stojijo prav dolgo. Imajo namreč številne in nevarne sovražnike. Največji je zagotovo igriva mularija, ki kot tornado napade takšne cilje in jih razmeče na vse strani. Tudi mala Ema ni nič drugačna. Čeprav je najbolj bistra glava v razredu in lepo vzgojena, se takšni vabi ne more upreti.
      »Jupiii!« se je lepega jutra na dvorišču zaslišal napadalni krik. Ema se je divje zapodila čez dva kupa, poskočila in kot bomba priletela v tretjega. Listje je zaplesalo, deklica pa se je v pisanem metežu zavrtela kakor baletka.
     »Emaa! Debelo uro sem grabil, ti pa si za nekaj sekund zabave vse razsula,« je z okna rohnel Emin očka.
      »Ups, saj nisem hotela,« si je Ema v hipu nadela skesan obraz.
      »Primi za grablje in pospravi razdejanje,« je očka težko skril nasmeh. Tudi sam bi prav rad zaplesal skozi listje, ker pa je župan, se to ne bi spodobilo. Po očkovi pridigi je Ema po vojaško salutirala in zelo počasi grabila skupaj kupčke suhega listja.
      »To delo ti ne gre prav dobro od rok, kajne?« je v ušesih zaslišala tenak glasek. Ozrla se je na levo in desno, a ni opazila prav nikogar.
      »Tukaj sem. Točno vame gledaš,« se je spet oglasilo. Ema je nejeverno buljila v malo tenko drevesce, za katerim se ni mogel skriti niti najmanjši otrok.
      »Ali se pogovarjam z drevesom?« je previdno vprašala.
      »Točno tako. Toda Drevo ni najbolj izvirno ime, zato si zame lahko izmisliva kaj boljšega.«
      »Katerega spola pa si?« je takoj zanimalo Emo.
      »Hm, ne bi vedel! Oreh ni fant in hruška ni punca samo zato, ker ste si ljudje tako zamislili.«
      »Že vem. Bruno boš,« je hitro pogruntala Ema.
      »Zmenjeno,« je pokimal sveže pečeni Bruno in iztegnil vejo v pozdrav.
      »Sedaj pa mi povej, kakšno je življenje v tisti veliki kocki  s streho?« Postavil je tisoč vprašanj o hiši in Emini družini. Zanimalo ga je prav vse, od zlate ribice do kosmičev v omari, zato je Emo kmalu zabolel jezik.
      »Kaj če te povabim noter in se kar sam razgledaš?«
      Radovedni Bruno je takoj zagrabil sijajno zamisel: »Odlično! Potrebujeva samo en velik lonec za rože in koleščka.«
      Ema je stopila v leseno vrtno uto in hitro poiskala vse potrebno. Z lopato se je vrgla na delo, izkopala Bruna in ga z velikim naporom prestavila v pisan keramični lonec. Našla je tudi voziček z ročajem in  tako sta zdaj imela tudi prevozno sredstvo.
      »Odlično. Mladi moramo veliko potovati, da si razširimo obzorja, kajne?« je bil navdušen Bruno.
Ema je razumevajoče pokimala in odvlekla voziček v hišo. Brunovemu čudenju ni bilo ne konca ne kraja. Svoj leseni nos je vtaknil pod posteljo, na omaro in v predal med nogavice. Pritisnil je vsa stikala v hiši in preizkusil tudi male gospodinjske pripomočke.
Odprl je hladilnik in se takoj zapičil v pisane plastenke. Eno je odprl, si v lonec zlil za dober požirek brbotajoče tekočine in se grdo nakremžil.
      »Fuj, kako zanič! Voda je še vedno najboljša pijača na svetu. Glej no, kaj pa je tamle?« Pokazal je na veliki zaslon v dnevni sobi, ki ga je Ema ponosno prižgala.
      »Oooh … noro,« se je navdušil Bruno in se zagledal v divjo risanko. Sprta miš in mačka sta ga tako obsedli, da ga je Ema morala na silo odvleči stran.
      »Poglej ga, živijo, prijatelj,« je nagovoril zeleno rastlino v kotu. Po prijaznem nagovoru brez pametnega odziva je ugotovil, da fikus ni nič zgovornejši od stola. Tudi okrasne rastline na oknih so bile pametne kakor zelena solata.
      »Ha, ha. Kaj pa si pričakoval?« se je smejala Ema.
      »Nič kaj dosti, saj so takšni kakor jaz izjemno redki.  Skoraj vsa drevesa so kakor lesene ovce, ki čakajo, da jih ljudje spremenijo v mizo ali polena,« je odmahnil Bruno.
Prijatelja sta s stopnic zaslišala očkov glas: »S kom pa se pogovarjaš Ema?«
      »To je Bruno, moj novi prijatelj,« je odgovorila Ema.
Očka sploh ni vprašal, kdo je Bruno, saj je imel polno glavo županskih obveznosti.
      »Tečem v službo. Danes bomo svečano odprli novo elektrarno, čudež zelene tehnologije,« je pojasnil Emi, skočil v čevlje in odhitel skozi vrata.
      »Očka je že vajen mojih neverjetnih prijateljev, zato mu oprosti, ker te ni pozdravil. Odpeljem pa te nekam, kjer boš glavna zvezda,« se je spomnila Ema.
Zaklenila je vrata in prijela za voziček z zadovoljnim Brunom. Po ulici ga je odvlekla na prašno ovinkasto cesto, ki vodi do starega gradu vrh griča.
Mogočni grad Prepih je prastara stavba, ki kraljuje nad Malim mestom, in nihče razen Eme ne pozna njegovih prebivalcev. Govorice o strahovih v njem so napihnjene, saj tam stanuje le eden. Toda ta Strah je čisto pravi.
MESTNE NOVICE

      »Živijo! Zakaj pa si pripeljala tole drevesce s seboj?« se je začudila bela prikazen, ki je Emi odprla grajska vrata.
      »Strah, spoznaj mojega novega znanca Bruna,« je Ema predstavila oba prijatelja.
      »Me veseli,« sta se prijazno rokovala, eden z desnico, drugi pa z vejo. Nato so se z dvigalom odpeljali v najvišji stolp in stopili v sobane čudes. Bruno je zagledal kupe šare, zanimivih starin in omare, prepolne knjig. Zaslišal je zimzeleno melodijo, ki je pokljajoče donela iz troblje starega gramofona poleg lonca s kaktusom.
      »Glasba rastlinam prija, zato lepše in hitreje rastejo,« je iz knjige bral majhen, žabi podoben možic s pisanim šopom las na glavi.
      »Že mogoče, a tale prastara plošča škripa kot zarjaveli vitez,« si je sivolasi učenjak poleg njega zatisnil boleča ušesa. Takrat sta opazila obiskovalca in se hitela predstavit.
      »Pozdravljen, leseni prijatelj. Jaz sem Jure,« se je izprsil mali zgovornež.
      »Jaz pa sem Cene, znan tudi kot slavni Coprnik Cene,« je učenjak stresel ponujeno vejo.
      »Prišel si ravno prav, da presodiš, ali je glasba kaktusu všeč,« je Jure pokazal na potrpežljivega poslušalca.
      »Z to bodečo kumaro imam skupnega le nekaj zelene barve, a lahko ga vprašam,« se je zasmejal Bruno in se sklonil h kaktusu. Nekaj je zašepetal, prisluhnil in pokimal.
      »Pravi, da je Juretova plošča odlična. Tako divje škripa, da ima noro ostre bodice.«
      »Ha, ha. A si slišal?« je Jure ponosno pogledal Ceneta in nepremišljeno pobožal kaktus.
      »Auč!« se je zadrl kot sraka in pihal v boleče prste.
      »Hvaležnost pa taka! Ti mrcina puščavska,« je rentačil in vlekel bodice iz dlani.
      »Kdo bi mleko in piškote?« je zaploskal Cene in prekinil smešni prizor. Seveda so bili vsi takoj za sladko malico in se posedli poleg okna. Bruna so postavili na sonce in svež zrak, da bi se bolje počutil, in ga zasuli z vprašanji.
      »Bliža se zima. Ali drevesa takrat zaspijo in sanjajo?«
      »Jaz nisem neumen, da bi spal in zapravljal mladost. Preden nekje za večne čase spustim korenine, si bom ogledal svet,« je odmahnil Bruno.
Žvečili so piškote in z zanimanjem prikimavali načrtom malega drevesca, ko so je iz daljave zaslišalo ploskanje množice. Strah je pogledal skozi okno na mesto v dolini.
      »Okrog velike zelo nenavadne stavbe se gnete vesela množica,« je pojasnil.
      »Jaz pa že vse vem, ker sem prebral sveže MESTNE NOVICE,« se je pohvalil Cene in pokazal naslovnico časopisa.
      »Zagotovo je moj očka župan prerezal trak ob odprtju,« se je pohvalila Ema in pogledala Ceneta, ki je strmel v poslovneža na fotografiji...


KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI.