Milo Strašilo
Avtor: Primož Suhodolčan
Bila pa so tudi prva izmed strašil, ki so imela svoj strašilni list. V njem je bilo natančno napisano kdaj, kje, kako in kaj strašijo.Biti strašilo je bil včasih zelo iskan in cenjen poklic. Graščaki so strašila redno vabili na delo v svoje gradove. Hrabre viteze so pričakali z besedami: »Lahko preženeš moje strašilo, vendar te bo to stalo tisoč zlatnikov!« Vitez je plačal, pregnal strašilo in vsi so bili srečni. Vitez je postal slaven, graščak je dobil zlatnike, strašilo pa se je zjutraj vrnilo in začelo nov delovni dan. Vitezov, ki so hoteli postati slavni, ni nikoli zmanjkalo.Tudi čisto navadni bogataši so strašila prosili, naj pridejo delat v njihove palače. »Naročamo, da se malo prikažete in naredite nekaj spačenih fac in odurnih grimas. Dame bodo cvilile in vsi se bomo zabavali! Veste, če vas ni, je tak dolgčas,« so govorili. Seveda so ugodili njihovim željam in od takrat naprej še na nobeni bogataški zabavi nikoli ni zmanjkalo strašil. Največ naročil za strašila pa so imeli kmetje in vrtičkarji. Na vsakem velikem polju in na vsakem najmanjšem vrtičku je stalo kakšno strašilo. Res pa je, da so tam strašila delala bolj za zabavo kot za plačilo. Delo na polju je bilo za njih enako nedeljskemu pikniku. Oh, lepi stari časi! Žal pa so prišli moderni časi in danes je vedno manj potreb po strašenju.
V gradovih ni več nobenega dela, bogatašev danes ni ničesar več strah, kmetje pa imajo raje neka umetna strašila. Zato si je moral Milo Strašilo poiskati novo službo. Prijavil se je za prosto delovno mesto v Hiši strahov v novem Mega lunaparku! Če si že bil v Hiši strahov, veš,
o čem pripovedujem. Tam so zaposlena najboljša strašila na svetu. Nikjer ni boljših! Pa ne samo to! Hiše strahov tudi tekmujejo med seboj. Da bi lahko ugotovili, katera je najboljša, so Hiše strahov ustanovile svojo zvezo in zdaj nastopajo v Ligi prvakov.
