Jerca in zrcalo
Avtor: Iztok Jarc
Nekega dne je mojster med svojim izumljanjem iznašel steklo. No, saj s samim steklom ni bilo nič narobe. Nevšečnosti so se pričele, ko je iz stekla naredil pravcato zrcalce. Tako zrcalce, kot jih imamo danes na pretek. Ko je mojster prinesel svojo najnovejšo iznajdbo v vas, se je zgrnilo k občudovanju zrcala vse, kar je hodilo po dveh, mlado in staro. Nihče ni mogel odtegniti pogleda na podobo, ki jo je risalo zrcalo. Saj ne, da ljudje ne bi vedeli, kakšen je človeški obraz. Novost je bila predvsem ta, da so končno v resnici videli tudi sami sebe. Navdušenje nad zrcalom je bilo veliko. Dekleta so se gledala in ogledovala. Kmalu so si pričela dodajati razne sponke za lase, okraske, uhane in pentlje. Pri ličenju so kmalu postale prave mojstrice in umetnice.
Začuda se možje niso kaj dosti zanimali za svojo podobo v zrcalu. Vsak zase je namreč trdil, da je že čisto dovolj lep. V tem so si bili možje povsem enotni. Nihče izmed njih ni čutil potrebe, da bi svojo podobo na kakršen koli način izboljševal. Raje so tekmovali v drugih spretnostih, na primer v zaslužku pri svojem delu, se pomerjali v moči ali celo pameti.
Nova pridobitev je tako v deželo prinesla pravcato vznemirjenje. Kadar so bile dame mile volje, so rade posedale pred zrcali in si ob lepotičenju zasanjano mrmrale:»Je kdo, ki bi me spoznal in lepoto mojo občudoval?«
Mojstru te rime niso bile povšeči. Ve se, da so dekleta najlepša bitja v deželi, očarljiva že v svoji podobi, kaj šele v dobroti in znanju. Kdo drug namreč s tako milino prinese prijetno razpoloženje v družbo, speče otrokom piškote in iz hiše ustvari ljubek in topel dom? Vendar pa, če še niste vedeli, ima lepota tudi svojo šibkost. Lepota pridobi svojo vrednost šele, ko jo občuduje nekdo drug. Zato so se dekleta v resnici spraševala, ali bodo komu prav zares všeč in se bo našel občudovalec njihove lepote?
Vest o novi pridobitvi se je hitro razširila tudi onkraj dežele. Dospela je tudi na ušesa zmajevkam in zmajem. Ho, ho, ne boste verjeli, vendar so tudi oni želeli imeti zrcalo in spoznati svojo podobo. Med zmaji je hitro dozorela odločitev, da je tako zrcalo treba pridobiti. Določili so najbolj premetenega med njimi, da odpotuje in pridobi zrcalo tudi za zmaje. Zabičali so mu, da se brez zrcala ne sme vrniti v zmajevsko deželo.
