Kdo si upa
Avtor: Novica Novaković
SMRKLJI
Kadar dolgčas se razleze,
sploh, če lije kot za stavo,
ko postane vse brez zveze
in imamo prazno glavo,
ko ideje ni nobene,
da nekako čas se skrajša,
ko so tiho tudi stene,
vsaka ura pa je daljša,
takrat vrtam, vrtam, vrtam,
smrklje vlečem ven na plano,
jih obračam, gnetem, svaljkam
in pošiljam jih v neznano.
Zdaj se mi že sladko smeje,
smrklji so v stanovanju,
in nikoli kdaj kasneje
jih ne najdem v istem stanju.
STRANIŠČNA ŠKOLJKA
Smešna je straniščna školjka,
nekaj si zelo želi,
da dišala bi kot oljka,
ne pa da tako smrdi.
Ko je vsaj nepridipravi
ne bi spravljali v obup,
skačejo ji kar po glavi,
pa še pukci – kakšen
HRUP!
STRANIŠČE
Na stranišču rad posedam,
berem stripe in revije,
in seveda tja dol nekam
spuščam prave umetnije.
Enkrat črne, drugič rjave,
včasih mehke, pa spet trde,
ampak vse so čisto prave,
vse so lepe, vse so grde.
Potlej voda jih odnese,
fige moje veličastne,
tja do morja jih ponese,
kakor ladjice prekrasne.
STVOR
Če me ujame, me požre,
stvor, ki sliši čisto vse,
in nikoli nič ne spi,
neprestano me lovi!
Prav zatorej skrivam se,
delam se, kakor da spim,
glas se sliši iz temé,
voha, voha z nosom zlim!
Tiho, hitro, bliža se,
išče, hoče žreti me,
kremplji, ostri kakor meč,
vsak večer mi je odveč!
ŽABEC
Žabec stopi v trgovino
in si kupi belo vino,
odkoraka z njim v kino,
kjer se ga napije fino.
V kinu kvaka in reglja
ter vonjave čudne širi,
prav prešerno se smehlja,
pukce spušča kar za štiri.
In kakor je mokra reka,
zvesto se drži izreka,
da kdor riga in prdi,
ta si zdravje utrdi.
