Huda Tabletka

Avtor: Uroš Hrovat

      Star pregovor pravi, da je zdravje največje bogastvo. Če to zares drži, je Ema bogatejša od pravega arabskega šejka. Ker ji zdravje kar leze iz polnih žepov, se sploh ne spomni, kdaj je imela zadnjič smrkav nos ali glavobol.
      Tudi zdravnika je danes videla prvič, odkar hodi v šolo. Razlog za njen obisk sta sicer dve zelo zdravi zadevi – šport in vitamini. Oboje je odlično združeno na prepolnih vejah sosedove češnje. Seveda zna Ema plezati bolje kot katerakoli opica, a žal se tudi najboljšim kdaj zalomi! Še posebej, če so najslajši plodovi na najvišjih in najtanjših drevesnih vejah. Ko so te zaprasketale in se polomile pod težo dekličinih nog, je Ema brez padala pristala na trdih tleh in si zvila gleženj. V bolnišnici so ji zapovedali, naj za en teden opusti akrobatsko plezanje in ostale migarije, ter jo poslali domov z berglami in belim mavcem na nogi. Ema je na svoj mavec zelo ponosna, saj tega ne dobi vsak kar tako. Od staršev je prvič v življenju dobila opravičilo od pouka, od prijateljev pa hude risbe in avtograme.
      S takšno umetnino na nogi je že naslednji dan spet obiskala češnjo, toda tokrat je obirala le najnižje veje.
      »Dobro jutro Ema! Tebe pa zares ni ničesar strah,« jo je skozi okno pozdravil gospod Vili Jamrač, ki je prav posebna pojava. Emina mama pravi, da je sosed Vili pravi HIPOHONDER. To pomeni, da se boji najmanjšega prepiha, bacilov, stiska rok in še marsičesa. V debeli enciklopediji vedno najde kakšno bolezen, ki je še ni prebolel, a ga ravno takrat zagrabi in položi v posteljo. Pomaga mu samo veliko tablet, ki jih zbira kakor Ema petice.
      »Dobro jutro! Pridite še vi na sladki zajtrk stric Vili,« je veselo zacmokala Ema.
      »Najlepša hvala, ampak rajši ne bi šel iz hiše. Nikoli ne veš, kakšni smrtonosni žužki letajo naokoli. Če me kakšen piči, lahko celo umrem!« je pojamral Vili.
      »Potreboval bi tvojo uslugo Ema, a vidim, da imaš žal le eno nogo,« je žalostno odkimal.
      »V glavi in trebuhu me nekaj tišči, zato me v lekarni že čaka velik tovor tablet, brez katerih me bo konec.«
      »Oh, to sploh ni težava! Dajte mi kak nahrbtnik, da se odgugam v lekarno po vaše bombončke,« je samozavestno prikimala Ema. Kljub berglam in mavcu na nogi je kot navita žaba odskakljala do velike lekarne malega mesta.
Pred seboj je zagledala vrsto, dolgo kot ponedeljek, zato se je pripravila na dolgočasno čakanje. Opazovala je ljudi, ki so skozi vrata v polnih vrečkah nosili pisane škatle in škatlice, pa kreme in kapljice. Nekateri so tablete poplaknili s plastenko vode, še preden so se vrata zaprla za njimi.
      »Nemogoče, da kdo potrebuje toliko zdravil! Ali so vsi tako bolni ali pa je mesto polno Vilijev?« je odkimala Ema. Končno se je znašla pred okencem in očalastemu lekarnarju za pultom podala kartico.
      »Ohoho! Prišla si po zdravila za Vilija, mojo najboljšo stranko!« si je farmacevt zadovoljno pomel roke. 
      »Jaz sem Mirko, Mirko Mazač. Če boš Vilijev kurir, se bova videla kar pogosto,« se je ves nasmejan predstavil in izpod pulta potegnil velikansko vrečo, ki sta jo komaj stlačila v nahrbtnik. Emo je tedaj močno zasrbel jezik.
      »Če ne razsaja kakšna huda bolezen, imate zagotovo razprodajo? Nemogoče, da so vsi ti ljudje zares bolni?«
      Mirko je resno prikimal: »Najbrž še niso, a kdo ve! Moja dobra prijateljica, znana doktor Betka Tabletka, pravi, pojej tableto še danes, da jutri zdrav ostaneš! Zakaj jih ne bi pojedli rajši deset, pa vam svetuje moja malenkost. Če prav vidim, imaš nogo povito v mavcu, zato lahko tudi zate najdeva kaj koristnega.«
      Ema je odločno odkimala in se hitro poslovila. Odzibala se je domov in potrkala na Vilijeva vrata. Sosed ji je počasi odprl in previdno pokukal izza vrat, da ga ne bi slučajno pobožal kakšen vetrič in mu nakopal usodnega prehlada. Vesel in zadovoljen je razstavil Emin tovor po policah, ki so kar pokale od najrazličnejših zdravil, ter si za malico takoj privoščil žlico tablet.
      »Neverjetno stric Vili! Saj bi lahko odprli lekarno, toliko vsega imate na zalogi!« se je čudila Ema. Poleg zdravil je v kotu stal še velik kup enciklopedij in zdravstvenih priročnikov. Vili je po njih pridno iskal in vedno tudi našel najbolj neverjetne čudne bolezni, s katerimi si je zapolnil prazno življenje. Živel je sam, brez ženice, otrok in, bog ne daj, domačega ljubljenca, ki bi ga lahko s kakšno izgubljeno dlako spravil na oni svet.
      »Moje stanje je smrtno resno, a na srečo je v mestu novi genij, ki mi bo končno postavil pravo diagnozo,« je potarnal Vili in si v nos ter ušesa kanil zelene kapljice.
      »Naj uganem! To je doktor Betka Tabletka!« je hitro ustrelila Ema. Vili si je v usta ravno vstavil termometer, zato ji je le veselo pokimal. Kljub vročemu soncu in visokim temperaturam si je za vsak slučaj napolnil še termofor, da se malo pogreje. Hvaležno je pomahal Emi, ki je skorajda zbežala iz zatohle hiše na svež zrak.Ozrla se je proti griču, globoko vdihnila in se pogumno odpravila na ovinkasto pot, ki je peljala do gradu na vrhu.


KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI.