Sveti kuhar

 Avtor: Uroš Hrovat

NAJBOLJŠI KUHAR

Zagotovo se niti ne spomniš, kdaj ti je v lačnem trebuhu zadnjič zakrulilo. Priznaj, da ko tvoj želodček samo tenko zapiska, takoj dobi slastno darilo. Na vsakem vogalu lahko kupiš poceni prigrizek, ki diši tako lepo, da se mu ne moreš upreti. V našem modernemu svetu kraljuje hitra hrana, polna kalorij, umetnih okusov in barvil. Domače shrambe in hladilniki so polni dobrot, konzerviranih in spakiranih, sladkih in slanih. V petih minutah želiš imeti jedačo na mizi in veselico v ustih. Če si preveč len, vzameš telefon in dostavljen obrok skoraj prileti v tvoj dom. 
Toda ni povsod tako. V Mali deželi stoji Malo mesto, kjer ljudje jedo drugače. Vsak dan ob določeni uri se ulice izpraznijo, ker je na TV-sporedu priljubljeno tekmovanje NAJBOLJŠI KUHAR. Prav vsi, mladi in stari, sedejo pred zaslone, saj nihče noče zamuditi kulinaričnih spopadov nadarjenih tekmovalcev. Najbolj strastni gledalci te oddaje pa stanujejo na slavnem gradu Prepih.
Tokrat se je ekipa v grajskem stolpu še prav posebej pripravila za navijanje. Coprnik Cene, beli Strah in mali Jure so k velikemu zaslonu privlekli težko mizo s kupom posod. Poleg so zložili še množico ostalih pripomočkov za mešanje, ribanje in sekljanje.
Zaslišalo se je škripanje dvigala, ki je na vrh grajskega stolpa pripeljalo obiskovalca. Vrata so se odprla, ven pa je prisopihala Ema
»Ali sem kaj zamudila?« je vprašala in se vrgla na kavč k navdušenim prijateljem.
»Sploh ne. Oddaja se ravno začenja,« ji je pomirjujoče odgovoril coprnik Cene.
Cene je do konca obrnil gumb na cvilečem zvočniku, saj se je na zaslonu prikazal kuhar Karl. To je bil uglajen ponosen možic z zavihanimi brki.
»Dragi gledalci, lepo pozdravljeni. Star pregovor pravi, da je lakota najboljši kuhar! Danes pa ga bomo izbrali v našem studiu,« je najavil s pompoznim glasom.
Na sceno, opremljeno z najmodernejšo kuhinjsko tehniko, so v pisanem soju reflektorjev in med navdušenim ploskanjem gledalcev prikorakali trije tekmovalci. Dva fanta in dekle so stopili vsak za svoj pult, kjer so jih čakale sestavine za današnjo dobroto.
Karl je navil veliko budilko in napovedal: »V naslednji uri bodo tekmovalci pripravili fuše de milanjon.«
»Prosim? Kaj pa je to?« se je začudila Ema.
»To je prav fino ime za jajčka pečena na oko,« se je zasmejal Jure in začel spretno sekljati zelenjavo.
»Jure se zafrkava. Boš videla, izvrstno bo,« se je obliznil Cene in si na glavo posadil kuharsko kapo. 
»Hej, kje pa je naš štedilnik?« je vprašal Strah.
»Pfijuu!« Cene je zažvižgal, da so jim šla ušesa pokonci. »Že prihaja! Ali ga ne slišite?«
Škrip, škrip, škrip! Izza vogala se je na enem kolescu pripeljal Cenetov robotski strežaj Robi. Podoben je bil kanti za smeti s štirimi lovkastimi rokami. Ustavil se je ob pultu in ubogljivo pisknil. BIP!
Cene mu je v roko potisnil veliko ponev, v katero je nalil olivno olje. Robota je prijel za pokrovkasto glavo in jo obrnil kakor list v knjigi, da se je prikazala grelna plošča. Nanjo je postavil ponev in prijazno velel: »Segrej tole, Robi!«
Robi je zapiskal in povedal: »Čez dve minuti in šest sekund bo olje ravno prave temperature.« Nadaljeval je z deklamiranjem navodil za pripravo jedi, a ga je Cene utišal, da bi bolje slišal oddajo.
Tekmovalci na zaslonu so potnih čel pod strogim Karlovim pogledom sekljali, mešali in pražili. Vsake toliko je Karl dvignil uro, ki je glasno tiktakala, in potrkal po njej. Reflektorji, kuha in živci so pogreli gledalce v studiu in stolpu, da jim je postalo neznanskooo vroče.
PSSSFFF! Zacvrčalo je, ko je Cenetu v vročo ponev kapnil pot z nosu. Snel si je kuharsko kapo in jo predal Juretu: »Izvoli, prevzemi kuhinjo.« 

SKRITI TALENT

Jure je navdušen zagrabil za delo, a vztrajal le slabih pet minut, nato pa ga je zamenjal Strah. Njemu ni bilo nikoli vroče, a tudi on se je kuhe hitro naveličal in rajši sedel k prijateljem na kavč. Nihče ni opazil, da se je iz pozabljene ponve na vroči plošči začelo rahlo kaditi.
»BIP! BIP!« je plašno poklical Robi, ko je zaznal, da se bo jed prismodila. Ni si upal piskati glasneje, ker ga je Cene prej namerno utišal, zato je kar sam prevzel kuho. Imel je štiri spretne roke, s katerimi je vrtel kuhalnico in ponev kot cirkuški žongler. Dodal je še nekaj začimb, da je nebeško zadišalo, med tem pa je velika budilka na zaslonu tiktakala vse glasneje in glasneje.
»Tri, dva, ena!« je odšteval kuhar Karl in dvignil budilko visoko v zrak.
DRIIIN! Zazvonila je budilka in označila konec kuhe.
Tekmovalci so še vedno olepševali svoje izdelke, ko je Robi že postregel lačnim prijateljem. Vsak je dobil v roke lično urejen krožnik z dišečo dobroto.
»Neverjetno,« je zacmokal Jure in se topil od užitka.
»Ooooh! Odlično!« je pohvalil jed Strah in pogoltnil grižljaj, ki je padel skozenj na tla.
»Izvrstno!« se je čudila Ema. »Mislila sem, da zna Robi skuhati le čaj in pomiti posodo.«
»Nekdaj je bil res tak,« je pokimal Cene, »a se je očitno z leti veliko naučil. Kajne, Robi?«
»BIP!« se je vljudno oglasil Robi. »Na spletu sem pregledal vsa tekmovanja, oddaje, prispevke in nasvete ter prebral vse kuharske enciklopedije.«
»Priden Robi,« se je obliznil Cene in prisluhnil kuharju Karlu, ki se je mrščil na zaslonu.
»Fuj!« je Karl grajal izdelke prestrašenih tekmovalcev. 
»Prepečeno, preslano!« Premalo to in preveč ono, kritiki ni bilo ne konca ne kraja. »Vsi ste pogrnili v finalu. Nihče od vas ni dober niti za pomočnika mojega pomočnika,« je z dvignjenim nosom odložil zadnji krožnik.
»Še vedno ostajam najboljši kuhar v Mali deželi.«
»Karl je danes še prav posebno važen,« je opazil Strah.
»Ja, on je vedno glavni in brez napake,« je Jure zavil z očmi. »Nima konkurence, zato je lahko tako napihnjen. Njegov ego je višji od njega s kuharsko kapo.«
Prijatelji so odložili prazne krožnike in se zarotniško spogledali.
»Ali mislite to, kar mislim jaz?« se je nasmehnila Ema. Vsi so ji prikimali in pogledali Robija, ki je pridno pomival umazano posodo.
»Brž, v oddaji ravno sprejemajo klice gledalcev,« je Cene zgrabil telefon.
Dvakrat je zazvonilo, nato pa se je poleg kuharja Karla na polovici TV zaslona prikazal Cenetov veliki nos. 
»Halo, pozdravljen, gledalec. Kako vam je bila všeč današnja kuha?« ga je nagovoril Karl.
»Eh, sami amaterji,« je Cene odmahnil z roko. »Še sendviča ne znajo narediti.«
»Seveda,« je naduto odgovoril Karl. »Ni se še rodil ta, ki bi mi bil kos.«
»Poznam pravega. Ni se ravno rodil, a zagotovo kuha bolje kot ti,« je zatrdil Cene in obrnil kamero telefona proti Robiju, ki je prijazno pomahal.
»Izziva te na kuharski dvoboj.«
»Kakšne neumnosti so to?« se je razhudil Karl. »Ne morem tekmovati s kanto za smeti.«
»Reva, reva, velika reva!« so prijatelji začeli zasmehovati Karla, ki je besno zaškripal z zobmi.
»Ustrašil si se, kajne?« ga je podražil Cene. »Lahko je biti najboljši, dokler si edini sodnik.«
Karl je postal rdeč kot paradižnik, a se je premagal in bušnil v zaigrani smeh: »Ha ha! Niso še naredili stroja, ki bi mi bil kos. Prav zabavno bo in popestrilo bo recept tekmovanja NAJBOLJŠI KUHAR.«
»Dogovorjeno,« ga je Cene odločno prijel za besedo. »Današnji trije finalisti pa bodo sodniki.«
»Pa naj jim bo,« se je namrdnil Karl in vzvišeno premeril ponižne finaliste. »V naslednji oddaji se narišite v studio in pripeljite vaše pločevinasto skrpucalo. Adijo!«
Zveza se je prekinila, jezni Karl pa je, divje pihajoč v brke, odkorakal s prizorišča.
»He he, pa ga imamo,« se je razveselil Cene. »Robi, ti pa pridi z menoj, da te malo dodelam.« 
Z radovedneži za petami sta odšla v delavnico, kjer je Cene zavihal rokave in prebrskal kupe stare šare.
Razstavil je nekaj zarjavelih gospodinjskih aparatov ter se z nabranimi deli lotil Robijeve roke. S tremi rokami, ki so čakale na obdelavo, pa je Robi medtem počel vse mogoče. Pospravil in počistil je vse površine, ki jih je lahko dosegel. Tudi prah s knjižnih polic je pobrisal, nato pa odprl in prebral vse stare knjige. Najbolj nenavadne in zanimive so se mu zdele tiste o prerokih in svetnikih. Takih vsebin še ni srečal, saj je doslej na spletu požiral samo kuharske in gospodinjske nasvete.
V elektronskih možganih je skuhal čudno pravljično juho o zdravi hrani in zmernem življenju. Ravno ko je hotel nekaj povedati o tem, je Cene zategnil zadnji vijak. Še sanjalo se mu ni, kaj se bo izcimilo iz Robijevega branja.
»Končano,« je zadovoljno izjavil coprnik.»Zdaj vžgimo moj dobri stari avto in odropotajmo v televizijski studio.«

TEKMA MOJSTROV

V velikanskem studiu je brbotalo kot v vročem loncu. Množica zagretih gledalcev je prišla pogledat, kako bo kuhar Karl zmlel mehanskega izzivalca. Prav vse vrste so bile polne, le v prvi je nekaj praznih sedežev z lističi čakalo na naše junake.
»Poglejte, tukaj so napisana naša imena,« je Ema pokazala prijateljem.
Sedli so čisto blizu glavnega odra in pomahali Robiju, ki je ubogljivo stal ob modernem kuhinjskem pultu. Poleg prijateljev so se posedli tudi trije finalisti, tokrat v vlogi razsodnikov. Prijazno so pokimali Emi v pozdrav.
Zaigrala je zmagovita melodija, na bleščečo sceno pa je dvignjenih rok prikorakal kuhar Karl. Utišal je gledalce in zaničljivo potrkal po Robiju. TINK TONK TINK!
»Živijo, konzerva,« se je ponorčeval iz nasprotnika. »Dragi gledalci, danes bo dogajanje nekoliko drugačno!« Zaploskal je, na sceno pa so pred kamere pripeljali velik prozoren boben s kroglicami.
»Prva vrsta, pozor, vsi imate zelo pomembno nalogo. Napnite možgane in si izmislite povsem izvirno kulinarično disciplino, v kateri se bova pomerila s tole konzervo. Vaše zamisli bomo skrili v plastične kroglice in tri izžrebali.«
Nagovorjenim so razdelili pisala in majhne lističe, nato pa je zvočnik začel odštevati sekunde. Nalogo so vsi vzeli zelo resno, le naš Jure je nekaj bliskovito nakracal.
»Vidim, da vam nič ne pade na pamet. Dajte mi listke!« 
Na listke prijateljev je z zadovoljnim nasmehom na hitro napisal svoje ideje: »He he! Prvovrstno, odlično, genialno!« 
Pogledal je tri sodnike, ki so naporno razmišljali in se praskali po glavi brez idej.
»Sodniki morajo biti nevtralni,« jih je okaral in prepričal, da so mu dali svoje listke.
Kmalu je zeleni veseljak izpolnil množico listkov in jih z avtorskim ponosom predal lepotici pri bobnu.
Ta jih je skrila v kroglice, te pa vsula v veliko prozorno kroglo in zavrtela ročaj ob strani. Kroglice so se zavrtele v mini viharju in popolnoma zmešale. Ko se je boben ustavil, je lepotica vzela iz njega kroglico in jo odprla.
»Prva disciplina je ...« Lepotica je za hip počakala in dramatično napovedala: »Žongliranje z jajci!«
Rdečemu Karlu je od razburjenja poskočila kuharska kapa na glavi in skoraj so mu odpadli brki: »To ni plemenita kulinarična disciplina, ampak navaden cirkus!«
»Ali morajo biti jajca mehko ali trdo kuhana?« je Ema vprašala sodnike.
Sodniki so vneto razpravljali, nato pa je eden od njih vstal in izjavil: »Jajca bodo surova, takšna, kot jih je izvalila mama kokoš.«
Na oder so za veselo vzdušje prinesli kokoš in nekaj kartonov svežih jajc, da bi si tekmovalca lahko postregla s poljubnim številom. Karl je sprva godrnjal kot pokvarjen hladilnik, ko pa je videl, kako Robi z jeklenimi rokami previdno tipa krhka jajca, se je zlobno zakrohotal.

KNJIGO LAHKO KUPIŠ NA SPLETNI KNJIGARNI GALARNA.SI NA NASLEDNJI POVEZAVI