Kavica

        V letih dela sem naštudiral Ljubljanske lokale. Zavedam se kje je hrupno, kje je najboljša svetloba, najbolj stabilna miza... Slabše so okrogle mize z kovinska površino. Fino je kam naslonit komolce, še bolje če je površina topla-lesena. Najpomebnejša pa je družba. Star prijatelj, ki te dobro pozna, bo mirno govoril in razkladal, saj ve da ga poslušaš. Možgani so natrenirani, da eno polovico posodijo ušesu, drugo pa listu pred menoj. Vsakih nekaj minut si vzameš pavzo, komentiraš zgodbo, ki si jo slišal in dodaš svojo. Ko spet pogledaš narisano, vidiš zadeve , ki jih drugače ne bi.
        Pri delu doma tega nimaš. Tam radiraš, se praskaš in rineš na silo naprej, tudi če nisi razpoložen. Stena in okno nista zanimiv predah, kakor je prijatelj pred teboj. Navadno na papir padejo kakšne vesoljske mišice, zombiji, hecne spake, zelo drugačne od lepih živalic, ki čakajo doma na delovni mizi.